Leto cepljenja in politika na izpitu

Te dni je v javnost prišlo pismo skupine intelektualcev, ki so nastopili proti uvedbi obveznega cepljenja. Prvopodpisani je Tomaž Mastnak, zadnjepodpisani pa Boštjan M. Zupančič, gospoda na družbene razmere navadno gledata radikalno drugače. Tokrat sta se podpisala skupaj.

Kronisti dogajanja konec osemdesetih vedo povedati, da so takrat v obrambo četverice stopili skupaj ljudje, ki se niso pozdravljali, šli so si na živce in niso komunicirali, na takratno družbo in državo pa so gledali močno drugače. Jugoslavija konec osemdesetih res ni bila država, ki bi jo danes lahko postavljali za zgled, a vendar se nam je zgodila ta mala, morda tudi naključna in komu nepomembna vzporednica. Pri upravljanju z epidemijo je pač nekaj hudo narobe. Dodatna ironija zgodovine je v tem, da je obakrat v središču družbenega dogajanja Janez Janša - nekoč kot politični zapornik, danes kot predsednik vlade.

Ko gre za vprašanje cepljenja, politika kot tisti družbeni podsistem, ki mora delati za skupno dobro in družbo enotiti in združevati, v minulem letu zelo očitno ni odigrala svoje vloge.

Danes je minilo leto cepljenja pri nas; takrat smo ta mejnik pospremili z velikimi pričakovanji, prepričani, da bo težav z virusom kmalu konec. Do poletja smo želeli doseči 70-odstotno precepljenost in se posloviti od epidemije, a so nove različice virusa in zdravstveni zapleti po cepljenju rekli “ne”. Epidemija je še tu, v EU je popolnoma cepljenih nekaj manj kot 69 odstotkov prebivalcev, v Sloveniji je takšnih 56 odstotkov.

Cepljenja smo se hitro lotili “po slovensko”, sprva je bilo zelo pomembno, kdo ima kje kakšne zveze in zelo hitro smo se izmojstrili v preskakovanju vrst. Splošna populacija je na vrsto za cepljenje prišla spomladi, pred cepilnimi centri so bile dolge vrste, potem pa je navdušenje pošlo. Danes je dvomov v cepiva, z njimi povezanih strahov, odpora, več kot kdajkoli.

Debata cepiti - ne cepiti je bila včasih bolj kot ne omejena na spletne forume, kjer so facebook-zdravniki tekmovali v tem, komu je manj nerodno razkazovati svoje neznanje. Danes, ko je slaba polovica prebivalcev Slovenije necepljena, je jasno, da je na delu nekaj več. Strah, odpor, protest, dvomi, spomin na smrtne primere zaradi cepljenja so pri ljudeh premočni. Strategija oteževanja življenja necepljenim - plačljivi testi, zapiranje večine dejavnosti za necepljene in podobno - se ni obnesla, prej je poglobila razkorak med dvema skoraj-polovicama družbe. Politika kot tisti družbeni podsistem, ki mora delati za skupno dobro in družbo enotiti in združevati, v minulem letu zelo očitno ni odigrala svoje vloge. Vprašanje je le, ali zaradi neznanja ali z namenom.