Levaki na levici

Ne bi vam danes hudo modroval, rad bi samo poskusil pojasniti, zakaj smo luzerji: obubožan in paraliziran srednji razred, delavci, kmetje, penziči, manjšine… Čeprav vsi skupaj tvorimo - večino.

Kajti: Alenka je padla, lahko pa pade tudi (naš) Zoran. Resnično sami levaki na levici? Slovenska in hrvaška levica veselo rušita sami sebe, in to dobesedno: Bratuškovo je odnesla njena lastna stranka, Milanović po vrsti zamenjuje ministre in partijske kolege, v SDP-ju pa mu že pripravljajo puč. Levičarji smo se vedno hvalili, da je desnica (zgodovinsko, po definiciji) neumna, levica pa pametna. Ampak kakšna zavraga je ta naša zgodovinska inteligenca? Če nas rušijo rivali in jim to ne uspe, hej, se bomo sesuli kar sami? Delamo natanko tisto, kar nikomur, ki je normalen, ne bi padlo na pamet: veselo počnemo vse, da bi izgubili oblast. V Italiji, Sloveniji, Hrvaški, če ostanem le v sosedstvu.

Z rahlo melanholijo se spominjam gruljenja in poljubov med desničarko “Jaco” Kosor (tedaj premierko, HDZ) in levičarjem Borutom Pahorjem (tedaj premierjem, SD). Množicam so bili všeč njuni objemi, resna politika, mediji in mnenjski voditelji pa so se rogali manekenskim detajlom. Ampak zaradi njunih telebajskovskih objemčkov smo vsi pozabili na Piranski zaliv. Čeprav smo eni in drugi že pripravljali desantske enote. Hej, je Piranski zaliv še tam?

Ker naj bi bil oster(?) levičarski pisec, me te dni sprašujejo, koga voliti v evropski parlament. Voli faco, ki ti je všeč, pravim. Nobena mi ni všeč. No, potem izberi obraz, ki bi mu dal vsaj zadostno oceno. Da, poreče, ampak to je minimalizem. Seveda. In? Potem pa lepo obsedi doma in glej, kako se ti bodo desničarji z lepimi plačami še pet let šopirili po bruseljskih hodnikih. Tako ali tako so vsi isti, slišim zguljen odgovor. Niso, prepričujem pametno Slovenko: v Sloveniji imate pravo levico, še nedolžno. Da, ampak so neizkušeni, pa še “komunajzerji” za povrh: naša katoliška zavest se boji, da bojo taki uvedli razvrat. Razvrat? Razvrat imamo vendar povsod, tudi v Cerkvi, da o politiki in gospodarstvu ne govoriva … Skratka, ostajamo v hudih dilemah. Neodločni in bojazljivi. Če že moramo, bomo izbrali “manjše zlo”, da bi se ognili večjemu, kot je to pod pretvezo preživetja hrvaško plemstvo počelo stoletja …

Naj se, za spremembo, malce zresnim? Ne morem biti resen. Nobene resnosti ni več treba, kajti videti je, da smo najresnejše Hrvati in Slovenci že dosegli: imamo svoji nacionalni državi, treba je le malo potrpeti, mar ne, če bo le dovolj domoljubja. Kar naj bo težko, bomo že prenesli. Kako? Da, ker “svoj narod Hrvat vendar ljubi”, kot je nad svojo nacijo pred sto leti obupaval Krleža.

Levaki levičarji, levaki desničarji, levaki liberalci … so nam prinesli nacionalno in človekovo svobodo govora. Lahko govorimo, kar nam pade na um, kot si sam to dovoljujem danes. In? Nič. Beseda še nikoli ni imela tako pičle specifične teže …

Lahko kljub vsemu le kaj storimo? Dragi Ljubljančani in Zagrebčani, v nedeljo, 25. maja, ne drvite na Krk in na Bled, pojdite na volitve. Da nas vsaj v EU ne bodo predstavljali res največji levaki.