Lipica po Lipici

Kaj pričakuje obiskovalec, ko se pripelje v Lipico? Preprosto: bele lipicance, izkušenega vodnika, ki ga bo znal popeljati v lipiško zgodbo, muzej o zgodovini konjušnice, trgovinice s kakovostnimi izdelki, vožnjo s kočijo za primerno ceno ter seveda nekaj prijetnih lokalov, kjer bi se okrepčal. Za družine z malimi otroki so dobrodošla igrala in ježa ponijev, za starejše pa veliko počivališč. Ne gre pozabiti na zgibanko z informacijami.

Ob taki ponudbi in seveda dobri promociji je obiska v kobilarni in njeni okolici dovolj za en dan. Tudi izkupiček naj bi bil primeren. Saj, če znajo Provansalci z dvomilijonskim obiskom na leto tržiti ruševine stare trdnjave, ker naj bi jo nekoč obiskali trije sveti možje z Orienta, ni vrag, da ne bi bili Slovenci uspešni s trženjem lipiških vrednot.

Vendar, ali temu ni tako ali pa je država preslab gospodar. Ker v Lipici namreč denarja ni dovolj. Glede na neuspešne zgodbe o upravljanju javnih zavodov in podjetij ter o netransparentnem poslovanju bi veljala trditev o slabem gospodarju.

Kdaj se bo namreč naša država in njeni funkcionarji zavedali, da so javni zavodi namenjeni zgolj skrbnemu upravljanju z nacionalnim bogastvom, ne pa (celo spornemu) pretakanju denarja? Kdaj bodo razumeli, da je z javnim dobrim potrebno tako premišljeno ravnati kot povprečni državljan ali upokojenec s plačo, sicer ne preživi? Ko se bo to zgodilo, zagotovo ne bo več rdečih številk.

Zato bi morala Kobilarna Lipica, ki jo snuje nova vlada, najprej upoštevati preprosta načela varčnosti in merilo, da so njen glavni tržni adut lipicanci. Ter se s tem glasno hvaliti po svetu. Potem šele na vrsto pridejo hazard, golf in hotelirstvo. Ker je dosedanja praksa pokazala, da je (tudi) za slednje država slab gospodar, bi jim najbrž najbolje kazalo pod zasebnikom, a s striktnimi koncesijskimi zahtevami, ki bi Lipico obvarovale pred razvrednotenjem, ne pa odprle proste poti kapitalu, ki mu je mar samo profit. Lipica bo le tako vredna svojega imena.