Ljudstvo ne laže

Ni je še bilo vlade v samostojni Sloveniji, z aktualnim njenim predsednikom vred, ki bi bila deležna tako ostre kritične presoje državljanov, je pokazala septembrska anketa Politbarometer.

Ni je ankete, ki bi zadovoljila poražence v njej. Najraje bodo njenim avtorjem očitali politično pristranskost in se sklicevali na primere, ko so izidi volitev dodobra povozili napovedi nekih anket.

Tokrat se s tem ne velja tolažiti. Če kdo na Polibarometer gleda kot na nekomu naklonjeno ustanovo, naj njegove izide primerja z nedavno ugotovljenimi v anketi “rivalskega” Slovenskega utripa novogoriške Fakultete za družbene študije. Če jih malce zaokrožimo, so razlike le minimalne.

A ne gre spregledati, da zaupanje ljudi plahni do vseh pomembnih protagonistov slovenske politike, tudi do strank v opoziciji. In skoraj zagotovi drži tudi ono drugo, s čimer se vedno tolažijo tisti na oblasti: katerakoli garnitura bi v tako težkih gospodarskih in socialnih razmerah vladala, bi bila deležna podobne (ne)podpore.

Ampak kaj, ko je za razmere odgovoren tisti, ki državo vodi. Opozicijo je treba vzeti v zakup in, če ne gre drugače, mimo nje sprejemati dobre odločitve. Do zdaj pa je aktualna oblast izpeljala več neposrečenih, da ne rečemo neučinkovitih ali celo slabih, kot kaj pametnega. Če ne drugače, ga z raznimi ideološkimi provokacijami polomi že v startu do cilja, ki ga vsi po vrsti načelno podpirajo, na primer do nujnih reform.

Ljudje tega nočejo. Politikom, ki v dramatičnih razmerah pozivajo k enotnosti v slogu časov osamosvajanja, nihče ne verjame, da počnejo kaj več, kot govoričijo. Kako spodbudno bi bilo na primer druženje “enih in drugih” na sobotni proslavi v Kopru, saj je priključitev Primorske k matični domovini osamosvojitvi primerljiva epopeja v zgodovini naroda. Glede na vse, kar se dogaja, je za kaj takšnega (žal) malo možnosti in (žal) bo zato v Kopru nemara malce preveč grmelo.