Lokalne šerife naj omejijo volilci

Na lokalnih volitvah je lani v kar 51 občinah, med njimi tudi v postojnski in pivški, nastopil le en županski kandidat. Občani torej niso imeli izbire, kar za njihove občine zagotovo ni dobro. Konkurenca je tem bolj koristna, v gospodarstvu in politiki, čim boljša je. Toda ni nemogoče, da bo na prihodnjih lokalnih volitvah kakšna občina ostala celo brez enega samega kandidata.

Predlog zakona za omejitev županskih mandatov, ki ga je v državni zbor vložila piratska stranka ob podpori Levice, ne bo pa, kot kaže, imel podpore preostalih dveh koalicijskih strank, te grožnje ne bi zmanjšal, prej obratno.

Občani dobro delo nagradijo (s ponovno izvolitvijo), (pre)slabega pa ne /.../ Kar pomeni, da demokracija vendarle deluje.

Vsak, ki z županovanjem misli resno, ima razvojno vizijo in sposobnosti, namreč cilja na najmanj dva mandata, saj večjih razvojnih projektov v krajšem obdobju niti ni mogoče uresničiti, že upoštevajoč dolgotrajno pridobivanje dokumentacije ne. Potem ko je končno nekaj uresničil, bi se torej moral, kljub nadaljnjim načrtom in izkušnjam, posloviti. Namesto kontinuitete dobrega dela bi lahko sledilo nazadovanje. Omejitev na dva mandata (brez da bi dolžino teh podaljšali) bi tako lahko pomenila, da se pomembnejših projektov župani ne bi niti lotevali ali pa bi, vedoč, da se bodo poslovili, z denarjem ravnali negospodarno. Lahko bi bili celo priča slamnatim županom, za katerimi bi stali, morda v vlogi podžupanov, bolje rečeno nadžupanov, tisti, ki ne bi mogli več kandidirati.

Med “večnimi” župani na Primorskem je briški župan Fran Mužič, ki županuje že od ustanovitve občine, torej osmi mandat. Sledi mu pivški, Robert Smrdelj, ki je lani stopil v sedmi mandat. V obeh primerih se zdi, da vsakič znova prevlada pragmatizem volivcev, ki se raje odločijo za preizkušenega kandidata, ki ima nekaj za pokazati, kot da bi tvegali novega. Zanje rek “kdor ne riskira, ne profitira”, ne velja. A gre za izjemi.

Pri ostalih občinah pa je praviloma vidno, da občani dobro delo nagradijo (s ponovno izvolitvijo), (pre)slabega pa ne, da prepoznajo, kdaj je čas za prevetritev, in da kaznujejo preveliko samovoljo lokalnih šerifov, netransparentno delovanje, zlorabe oblasti, “ugrabitev” občine za zasledovanje parcialnih interesov, kadrovanje svojih v občinske in strukture občinskih zavodov, razdeljevanje denarja po županovih merilih, kršenje integritete... Kar pomeni, da demokracija vendarle deluje. Kljub temu pa so vse našteto dejanske pasti in tveganja veriženja mandatov, kopičenja moči in širjenja neformalne županove hobotnice, kar pa bi morali naslavljati predvsem s krepitvijo nadzornih mehanizmov.

Pomanjkanje ustreznih županskih kandidatov in negativna selekcija nista toliko stvar moči in dolžine mandatov aktualnih županov kot stvar velike izpostavljenosti, odgovornosti, negativnega prikazovanja v javnosti in nezanimanja za (lokalno) politiko v povezavi s prenizkim plačilom.