Lomastijo po Soči

Podpora obnovljivim virom energije je v Sloveniji in tudi v Posočju soglasna. Toda način, kako država poskuša najti nove lokacije za hidroelektrarne, je vsaj v aktualnem primeru Soče, blago povedano, nezaslišan in žaljiv.

Kar tako sredi poletja na vrhuncu turistične sezone nameravajo birokrati z ministrstva za gospodarstvo z zadnjim, 565. členom v predlogu novega energetskega zakona odpreti možnosti za gradnjo elektrarn na tri desetletja zavarovani Soči s pritoki. To pomeni, da bi ponovno dopuščali možnost gradnje velikih elektrarn, kakršna je bila načrtovana pod Kobaridom in proti kateri je že sredi 70. let, ko o turizmu ni bilo ne duha ne sluha, protestiralo celotno Posočje.

Gospodje iz Ljubljane lomastijo kot slon v trgovini s porcelanom. Morda bi jim v Posočju celo prisluhnili, če bi se zadeve lotili drugače. Denimo s predlogi, da bi na Soči odprli debato o gradnji manjših elektrarn na usklajenih lokacijah ali pa o zajezitvah v nedostopni divjini.

Z netaktnim pristopom so zadeve vnaprej zavozili. Tudi tiste, ki bi bile za energetike in Posočje sprejemljive.

Ga ni domačina, ki bi verjel obljubam, da bi se energetiki v primeru odpora domačinov do določene lokacije takoj umaknili. Ve se, kakšna so usklajevanja med tistimi, ki so na poziciji moči in razdrobljenimi domačini. Če se med slednjimi ne najdejo heroji, ki so pripravljeni na vse, močnejši zmagajo. Še je živ spomin borcev proti elektrarni v 70-tih letih. Grozili so jim z izgubo službe in še čim.

Na Kobariškem in na Tolminskem se je v zadnjih dveh desetletjih postavilo na noge 225 turističnih ponudnikov. Ni vse tako, kot bi si želeli, toda počasi v Posočju napredujejo. Skrbno negujejo trajnostni turizem, ki ga podpira evropska direktiva. Soča je postala nacionalni simbol in ljudem v odmaknjeni dolini vliva zdravo samozavest. Sočo morda še bolj obožujejo tujci. Ga ni umetnega jezera, ki bi jo nadomestilo.