Lov na čast

Lovske razprtije v Istri niso nikakršna novost. Še najmanj v oddaljeni podeželski krajevni skupnosti Gradin, kjer se je spor med gračiško lovsko družino, ki ima koncesijo, in gradinsko, ki je nima, vleče že leta in se je z lovišč preselil tudi v sodne dvorane.

Dosedanje medsebojno obtoževanje in nagajanje se v primerjavi s krvavo packarijo, ki se je pred dnevi pojavila na fasadi hiše gračiških lovcev, zdita navadna otročarija. Krvavo sporočilo ni hec. V njem se skriva nevarna simbolika, ki smrdi po maščevalnem obračunu v mafijskem slogu.

Lovci domnevajo, da za nizkotnim dejanjem stoji bivši član družine, ki so ga nedavno izločili iz svojih vrst in si je pred dnevi po incidentu na lovišču prislužil kazen policije. Če njihova domneva drži, je bila odločitev, da ga odslovijo, edina prava. Storilčeva krvava “šala” namreč ni le pokazatelj njegove očitne duševne neuravnovešenosti, je tudi nedopustna kršitev lovskih etičnih pravil.

Takole piše v stanovskem etičnem kodeksu: Lovec se do drugih lovcev vede tako, kot želi, da se drugi lovci vedejo do njega. In še: Lovec naj bo častna oseba in temu primernega zunanjega in notranjega obnašanja, z odgovornim ravnanjem do narave, divjadi, družbenega okolja, do lastnikov ali upravljavcev zemljišč in gozdov ter do svojih lovskih tovarišev.

Pravnik Miro Cerar je včeraj v enem od slovenskih časnikov razmišljal prav o časti. V Sloveniji, kjer gre za vladavino majhnih ljudi, pravi, se ta majhnost jasno kaže tudi v odsotnosti občutka za čast in častnega ravnanja. Dokler se pomanjkanje časti odraža v besednih obračunih na političnem in medijskem poligonu ter na spletnih forumih, smo lahko upravičeno zgroženi. Ko dobi vonj krvi, pa nas mora pošteno zaskrbeti.

Tokrat je iz rok nekoga, ki mu je pojem časti popolna neznanka, brizgala “le” živalska kri. Od neslane šale do pritiska na sprožilec puške, uperjene v človeka, pa manjka le še počen film.