Luč v predoru

Predor Markovec je magnet za vse mogoče črne scenarije. Ali pa kar najbolje ponazarja, kaj gre lahko narobe pri gradbenih poslih v Sloveniji. Ker se je tega nabralo že za dolg seznam, je očitno, da je nekaj narobe z gradbeno zakonodajo in slovensko družbo.

Predor je namreč še vedno gradbišče, čeprav so pogodbo o gradnji podpisali decembra 2009, državni lokacijski načrt za hitro cesto med Koprom in Izolo pa sprejeli leta 2004. Če bi predor kopali na roke, kot so to počele povojne delovne brigade, bi razumeli, zakaj še ni končan, tako pa ... Tako lahko samo ugotovimo, da se je Markovec znašel v primežu izigravanja javnih naročil, stečajev gradbenih podjetij in po novem tudi prelaganja odgovornosti pri delu. Ker morajo za njegovo dokončanje izpeljati še tri ali štiri javne razpise in izbrati najmanj toliko podjetij, lahko začnemo sprejemati stave, kje se bo še zalomilo. Po mnenju poznavalcev bo na koncu težko dobil uporabno dovoljenje, ker zadnji gradbinec, Alpine Bau, pred stečajem Darsu ni predal celotne gradbene dokumentacije.

Mar Markovec plačuje kazen, ker je bila hitra cesta med Koprom in Izolo prenagljena (beri izsiljena) odločitev? Prednost bi morali dati povezavi med Šmarjami in Dragonjo. Urejanja kopališč med Koprom in Izolo nihče več ne omenja, čeprav bi moral predor že zdavnaj sprostiti sedem kilometrov obalnega pasu. Krajani, ki živijo med Šmarjami in Dragonjo, pa imajo vsako poletje več težav pri vključevanju na cesto. Slovenija je vse bolj tranzitna država. Tudi predor, ki naj bi Slovence, Avstrijce in Nemce hitreje popeljal do Izole in Portoroža, jim bo najbrž samo za pet kilometrov skrajšal pot.

Pa smo v Sloveniji večje projekte še sposobni izpeljati? Ni jih malo, ki opozarjajo, da tehnološkemu napredku navkljub zahtevnemu istrskemu vodovodu z zdajšnjima slovensko in evropsko zakonodajo ne bi bili več kos. Spominja Markovec na Slovenijo, ki ji nikakor ne uspe prižgati luči?