Luka je naša

To, da so ga policisti ujeli z 1,25 promila v službenem avtu, je zarota, da je bil “več več kot očitno opazovan”, pravi. To, da so mu nadzorniki že dvakrat zavrnili poslovni načrt, zanj prav tako diši po zaroti, ker “so sodelavci nalašč zavlačevali”.

Pet nadzornikov, predstavnikov večinskega lastnika, je enotnih: zaradi nesposobnosti vodenja poslov so ga hoteli razrešiti. A ga niso mogli in ga morda še dolgo ne bodo. Drugi štirje, to so trije predstavniki zaposlenih in predstavnica občine, lahko pač v nedogled zapuščajo seje, ko bo na vrsti glasovanje o razrešitvi.

Tak je pač statut Luke. A vseeno: po zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju predstavniki zaposlenih v nadzornem svetu zastopajo interese vseh delavcev. To je velika odgovornost; trije žerjavisti imajo v rokah zaupanje tisoč zaposlenih. Res večina v Luki podpira obstrukcije sej? Je res večina prepričana, da so sedanje razmere za družbo in predvsem za delavce dobre? Spomnimo, pred petimi leti so bili zastopniki zaposlenih v nadzornem svetu, tudi takrat iz vrst žerjavistov, zelo razburjeni, ko je tedanji prvi nadzornik, župan Popovič, z nesklicevanjem in preklicevanjem sej nadzornega sveta preprečeval, da bi razrešili Roberta Časarja. Zdaj pa sami ravnajo podobno.

Predsednik uprave pač ostaja, ne čuti notranjega glasu, da bi odstopil. Se pa čudi, zakaj se vsi ukvarjajo z njim. Zakaj? Politik, ki se katapultira v vrh enega najpomembnejših državnih podjetij, se sam daje na pladenj, da se prav vsak državljan ukvarja z njim.

Velik problem pa je, da se z njim ne more ukvarjati večinski lastnik! Da imamo državno podjetje, kjer država nima besede, kjer nadzorni svet ne more opravljati svoje vloge. Velik problem je, da imamo take razmere v tako pomembnem podjetju, kot je Luka.

Da se za dobrim konjem vedno praši, tudi to smo slišali te dni. Da ja? Ali pa ste, gospodje, samo preblizu konjeve zadnje plati, imate zato oči polne peska in ne vidite prav daleč.