Luknja

Proti severu strmim; malce razdraženo in koprneče, kot da bi v deželo (kako staromodno in zavetno in pomirjajoče zveni, mar ne?!) že prihajalo zgodnje poletje, čas, ko se nad planinsko karto znova sestradano in neučakano, že kar mrzlično sklanjata glavi, na trenutke stikajoči se, nove (torej stare) gorske ture snujoči glavi - ja, proti Luknji strmim.

Seveda samega prelaza ne vidim, ne morem ga videti od tod, čeprav je dan - je burja očistila nebo, je neprizadeto, čisto nič človeško razpihala čemerne oblake - veder kot oko zvedavega otroka, ki je med kresnicami na travniku spet gluh za materino klicanje k prezgodnji večerji. A vsaj približno vem, kje je, Luknja: tamle na levi strani (gledam z balkona nad domačim zalivom), tam, kjer se zahodno pobočje Triglava strmo, domala odsekano spušča v globino - ta globina pa je še vedno vsaj tisoč sedemsto metrov više od balkona.

Tja gor strmim, bržkone zato, ker je tam gori tako nedopovedljivo drugače kot tu doli - preklemano drugače ob vsakem letnem času in ob sleherni dnevni ali nočni uri: tam ni ničevega gomazenja, ni nobenega vročičnega phanja in blodnega pehanja; tam ni nikogar, ki bi se strupeno pridušal nad tistimi, ki se oblačijo v trenirke, ali pa se na videz svetovljansko zmrdoval na onimi, ki trenirk ne nosijo.

Tja gor strmim - tako kot sem strmel že tolikokrat doslej ... In vendar! (Dušan Pirjevec, Na poti k novemu romanu, 1974): “Samo ena razlika je: danes je vse, kar uzrem, ko od pisalnega stroja pogledam skozi okno, oblito z nekim temnejšim leskom in nekam odmaknjeno, kakor da bi bila že jesen: jesen sredi poletja.” Ali pa, v mojem primeru, prezgodnji preblisk poletja v času zimskega solsticija?

Tja gor strmim, proti odtegnjenemu in izmikajočemu se prelazu, tudi zdajle, ko zapisujem tele nekoristne vrstice - in v tem strmenju me je veliko več, kot sredi plehkega, zadušno butastega kavarniškega premlevanja dozdevno pomembne zdajšnjosti: me je preveč, neznosno preveč. Tja gor me uročljivo vleče. A ne morem: počakati moram, zmrzljivec, da se led stali in sneg skopni; potem bo laže, bo skorajda otročje igrivo, takrat ne bom več slišal klicanja k večerji, klicanja, ki kot tiktakanje Faulknerjeve ure v romanu Krik in bes nečloveško, torej počlovečeno, mrcvari sladkobno in dremotno zazrtost v negibnost nedoumljivega časa.

A ko bova z ženo spet na Luknji, na točki, kjer se v eno tudi sredi poletja zlivata prijetno hladni sapi s primorske in gorenjske strani, se bom za trenutek koprneče ozrl proti jugu, proti kopreni, ki bo zakrivala morje - koprneče, domotožno. In si, zagotovo ne prvič, zaželel, da bi bil tam doli, v sopari in pripeki. Kajti Luknja - kakšno “odkritje”! - je sama na sebi toliko kot nič: pomembna in celo zavezujoča je le, dokler nisi tam. Ko pa jo dosežeš, je le še ničvredna točka med neštetimi točkami; takrat si zaželiš, da bi bil drugje, kjerkoli, vselej torej tam, kjer nisi: Luknja je ničeva in vendar popolna prispodoba tega, čemur dozdevno žlobudravi modreci pravijo življenje.