Luknje zakrpajmo, potem koga za ušesa

Prihaja jesen, prihaja pričujoča kolumna, prihajajo slovenske zdrahe; majhne ali velike. Slovenci smo pač taki, da zelo radi damo prednost manj pomembnim stvarem, nakar čez nekaj let ugotovimo, kako so nekateri ta čas ribarili v kalnem. Potem sledi pogrom, ki je sam sebi namen.

Zdaj so na tapeti bankirji, češ kako so lahko tako neodgovorno posojali denar v času debelih krav in kdo se je s tem okoristil. Na koncu bodo pač našli kakšno žrtveno jagnje, verjamem pa, da po šestih ali sedmih letih sledi niso ravno sveže in zelo težko bo komu kaj resno očitati, kaj šele ukrepati.

Samo Bine Kordež je preiskovalcem pustil fascikle v pisarni, tako se vsaj govori. Ampak kost za glodanje imamo, krivce za naslednjih nekaj let pa tudi. Fino. V tem času pa bomo imeli slabo banko in očitno še eno privatizacijo. Vse kaže, da nas čaka nov krog tega procesa. Akterji so sicer drugi, plen pa je spet na mizi. In nova runda nacionalnega interesa, enkratnih razvojnih modelov, naše edinstvenosti, unikatnosti ...

Kaj res ne gre drugače? Slovenija ni edina dežela v krizi, prav tako ni edina, ki ima težave. Pa vendar jih ne rešujemo vsi enako.

Pred nekaj dnevi sem zasledil vest, da bo ameriška vlada prodala za 18 milijard dolarjev delnic svoje največje zavarovalnice AIG. Država je namreč v krizi vanjo in druge velike finančne ustanove zmetala ogromno denarja, kar 750 milijard dolarjev. To je storila zato, da se finančni sistem ne bi sesul. Uspeli so ga ohraniti pri življenju, država pa je postala največji lastnik. Vendar na tej lastnini ni čepela in pridigala o nacionalnem interesu, ampak jo je prodala ob prvi priložnosti. Pri reševanju ni bila uspešna prav povsod, je pa, denimo, s prodajo bank doslej dobila več denarja, kot ga je vanje vložila, pri čemer še ni prodala vseh deležev. Poraba 750 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja je torej bila smiselna, saj se je vložek že povrnil.

Pri nas smo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ubrali podobno pot. Sanacija bank je takrat stala dve milijardi. Plačali so jih mi. A se je zataknilo pri prodaji. NLB je bila, denimo, še pred petimi leti vredna kake tri milijarde evrov. Pa je nismo prodali, prevladal je tako imenovani nacionalni interes. Ljudje ga podpirajo, ne zavedajo pa se, da ga tudi plačujejo. Sprašujem se, če bi bili še vedno za, ko bi iz tistih treh milijard, kolikor bi dobili za NLB, vsak Slovenec dobil 1500 evrov. Verjetno bi si marsikdo premislil.

A odločili so drugi, ljudi nihče nič ne vpraša. Zato je nacionalni interes velikokrat zlagana floskula; seveda obstaja, a je zlorabljen. No, ker smo zgodbo s prodajo NLB zamudili, smo danes spet tam, kjer smo bili leta 1991. Z luknjo v bankah. Spet jih rešujemo. In spet bodo šle milijarde. Vendar danes ni dileme, ali banke reševati ali ne; preprosto moramo jih reševati. Ceste je pač potrebno popraviti, ko so slabe. Cestarja pa potem za ušesa. Kaj pa bi dosegli, če bi luknje na cestah pustili, ker so pač ceste slabo zgradili?!

Podobno je z bankami. So infrastruktura. No, pravo vprašanje bo sledilo čez nekaj let: namreč, komu bodo pripadali sadovi tega, upajmo, uspešnega reševanja. Po tem bomo sodili sedanje oblastnike. Ali bodo zmogli davkoplačevalcem vrniti, kar jim morajo zdaj vzeti ali jih bo čez čas premamil kak drug scenarij? Tisoč razlogov, zakaj nečesa ne storiti, bo tako ali tako vedno pri roki.

Prejšnji teden sem zasledil tudi, da slovenska inženirska zbornica zahteva, da se družbe Litrostoj Power ne proda tujcem. Da ne bo pomote: družba je v lasti koprskega Cimosa, gre torej za privaten kapital.

Primerjajmo dogodke pri nas in v ZDA. In ne bodimo presenečeni, da tujci nočejo niti voziti po naših avtocestah, kaj šele, da bi denar vlagali k nam.

Leon Klemše je predsednik uprave družbe Interfin Naložbe, Koper