“Mačje solze”

Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je na srečanju z ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmilo Novak dejal, da finančna stiska slovensko manjšino v Italiji “potiska v folklorizacijo”. Drži. Če bo šlo po začrtani poti, bodo Slovenci v Italiji postali zgolj folklorna skupnost, primerljiva, denimo, z Ladinci.

Zaradi pomanjkanja denarja je ogrožen obstoj skoraj vseh manjšinskih ustanov, nastalih v času blaginje in v drugačnem geopolitičnem kontekstu; tedaj, ko je bila manjšina “most” in ko je imela svojo banko in svoje (družbeno) gospodarstvo. Ampak vse to je danes zgolj zgodovina.

Globalna finančna kriza je razkrila, kako zelo tvegano je, če je manjšina povsem odvisna od državne pomoči. Če italijanska država kihne, manjšina zboli za pljučnico. Ali, kot sta dejala Pavšič in Štoka na srečanju z ministrico: milijon evrov manjkajočih sredstev je za manjšino stvar preživetja, za italijansko vlado pa so to zgolj “mačje solze”.

Prav to nesorazmerje kaže na boleče stanje odvisnosti: ne imeti usode v svojih rokah. Problem se tu pokaže kot vprašanje: ali je slovenska manjšina v Italiji v zadnjih petnajstih letih naredila dovolj, da bi se vsaj deloma prenovila in postavila na lastne noge?

Med Slovenci v Italiji je verjetno dovolj ustvarjalnih, podjetnih ljudi, ki bi lahko bili - če bi bila manjšina enotnejša in bolje organizirana - podlaga za preporod na povsem novih temeljih; zato, da manjšina ne bi bila tako zelo odvisna od prosjačenja v Rimu in Ljubljani.

Urednik dnevnika Il Piccolo Paolo Possamai je ob neki priložnosti govoril o pomanjkanju strategije, s katero bi manjšina postala prepoznavna vsaj na področjih, kjer lahko že zdaj pokaže največ - v kmetijstvu, denimo. Ali v kulturi, kjer je fenomen Borisa Pahorja bolj naključje kot usoda.

Le tako bi si Slovenci dvignili že precej načeto samozavest. Če bo kolektivna depresija postala prevladujoče čustvo, pa se manjšini ne obeta nič dobrega.