Magični krog

Ko je bilo sonce še vroče in visoko na nebu, morje pa je vabilo v svoje hladne globine, mi je znanka, s katero naju povezuje prijateljstvo do dreves, posodila knjigo pisateljice Susanne Tamaro Il grande albero. Veliko drevo. Zgodbo o jelki in veverički sem prebral v enem požirku in jo še zmeraj nosim v sebi.

Susanna Tamaro ne pripoveduje, polaga na dušo. V njenih zgodbah je drevo os sveta. Korenine so globina, veje nebo, deblo je objem. Ko ne bo več dreves, se bo svet sesul sam vase, izgubil oporo. Tudi v postapokaliptični Cesti Cormacka McCarthyja padajoča drevesa napovedujejo konec sveta. Zemlja in zrak se spreminjata v siv pepel, pada žvepleni, strupeni dež. Tak svet se nam obeta, če bomo še naprej hlastali za praznimi sanjami o neskončni rasti.

Bila je že jesen, ko sem v tržaškem dnevniku Il Piccolo prebral novico, da bodo v založbi Giunti Junior ponatisnili knjigo Il Cerchio Magico (Magični krog), ki jo je Susanna Tamara napisala pred 15 leti, a je iz knjigarn “izginila kot meteorit”, kot je v intervjuju za dnevnik dejala tržaška pisateljica.

Magični krog je gozd, v katerem so vsa živa bitja svobodna in se imajo rada. Nihče nikogar ne izkorišča ali podjarmlja. Med njimi živi tudi človeški mladiček, ki ga je posvojila volkulja. Saj res, spominja na legendo o nastanku antičnega Rima in na zgodbo o dečku Mowgliju iz Knjige o džungli Rudyarda Kiplinga. A te zgodbe so večne, saj pripovedujejo o našem izgonu iz raja. Pripovedujejo o vojni, ki jo je človek napovedal naravi.

V Suzanini knjigi se pojavi župan, ki ne želi, da bi sredi “njegovega” mesta obstajal gozd s svobodnimi bitji. Divjino hoče obvladati, jo kultivirati, civilizirati, pozidati. Ukaže, naj živali iz gozda pobijejo ali ujamejo, dečka pa naj prevzgojijo. Deček je Tarzan, zgodba o magičnem krogu je mit o dobrem divjaku. Ampak stvar se ne izide tako, kot jo načrtuje župan. Doživi nepričakovan preobrat.

Susanna Tamaro pravi, da je njena knjiga danes v marsičem še aktualnejša, kot je bila pred petnajstimi leti. Pripoveduje namreč o tem, kako nas je televizija zasužnjila in poneumila.

“Veliko kolesarim in ob poti opažam marsikaj ... odvržene pločevinke in plastenke,” pravi pisateljica. “Preplavljajo nas odpadki. Travniki, gozdovi se spreminjajo v ogromna smetišča.” Susanna Tamaro pripoveduje o naši slepoti. O tem, da veliko govoričimo o ekologiji in varstvu narave, v resnici prav ničesar ne naredimo, da bi zaustavili galop proti breznu ekološke katastrofe. Smo vase zagledani, do zadnjega vlakna sebični, opredeljeni z našimi sebičnimi geni.

Včeraj sem se vozil mimo enega od premnogih krožišč, ki kot živčni gangliji prepletajo mesto (saj na njih vedno zmaga močnejši, mar ne?). Videl, kako je delavec, oblečen v gumijasto delovno obleko in z zaščitno masko na obrazu, zemljo namakal z neznano snovjo. Poleg njega so drugi delavci s kamiona raztovarjali v debele role zavito “umetno” travo. Po plasteh so jo polagali na sredo krožišča. Smaragdno zeleno travo, ki je bila videti kot iz plastike. Travo brez cvetov in klasja. Neplodno travo, ki jo bodo morali čez čas menjati in na njeno mesto položiti novo. Travo, ujetnico človeka in njegovega perverznega estetskega čuta.

S kakšno snovjo so namakali zemljo. S strupi, da ne bi več rasla divja, neukročena trava, da se ne bi skozi plasti umetne trave prebil osat, plevel? Naravo je potrebno nadzorovati, jo držati na vajetih. Da ne bi podivjala.

Ob robu ceste, le lučaj stran od novega krožišča, so v zrak moleli štrclji dveh odlomljenih akacij. Verjetno so jih z gradbenimi stroji med gradnjo krožišča po nemarnem zadeli. Ali pa so jih v gradbeni ihti namerno odlomili. In bodo kasneje iz zemlje potrgali njune korenine. To je ta svet, “čist in ubogljiv”, o katerem piše tržaška pisateljica. Civilizacija polnih nakupovalnih centrov in praznih glav.

Ampak ... je sploh še mogoče zaustaviti to drsenje navzdol?