Majavi temelji

Miro Cerar je pred dnevi na vprašanje, kako daleč je sestavljanje koalicije, odgovoril, da tega ni mogoče meriti v odstotkih. Stvari se namreč lahko podrejo, ko si že povsem pri koncu. Prvo lekcijo o tem je najverjetnejši bodoči mandatar dobil ob imenovanju kandidata za evropskega komisarja.

Bratuškova v svojih nastopih zadnje tedne ni dajala vtisa, da želi narediti korak nazaj in svoja stališča o komisarskem kandidatu zbližati s Cerarjevimi. Stranki ZaAB se izplača boriti za bajno plačo svoje predsednice v funkciji evropske komisarke in za delovna mesta v njenem bruseljskem kabinetu. Mandat v Bruslju bo namreč trajal bistveno dlje, kot bo življenjska doba te stranke na domačih političnih tleh.

Kako zahrbtna je politična realnost, je bolj kot Bratuškova Cerarju te dni pokazal Karl Erjavec. Še v sredo je bil zadovoljen s prvim osnutkom koalicijske pogodbe, ki jo je potencialnim koalicijskim partnerjem ponudila SMC, dan pozneje pa tako zaskrbljen, da se je odpovedal kandidiranju za predsednika državnega zbora. Bolj kot skrb za upokojence naj bi Erjavčevi odločitvi botrovala užaljenost, saj naj bi pričakoval, da bo SMC za evropskega komisarja predlagala njega.

Tako Desus kot SD, ki je s kandidatko Fajonovo ogrozil načrte Bratuškove, sta si vsaka s svojim komisarskim manevrom morda zvišali pogajalsko ceno, kajti obe računata na vstop v koalicijo. SD z vsega šestimi poslanci bi se v opoziciji, sedaj ko je vlogo borca za socialno državo prevzela ZL, lahko izgubila. Tudi Desus bi se tam težko znašel; delno zaradi ambicij Erjavca, delno zaradi strahu, da bi upokojenci - če Desusa ne bi bilo v vladi, oni pa bi še vedno nemoteno prejemali pokojnino - ugotovili, da te stranke niti ne potrebujejo. Koalicija torej najverjetneje bo, a po tem, kar se dogaja te dni, je dobro vedeti, da se tudi tokratna vladana zgodba začenja na temelju golega oportunizma. In da se bo (morda že v kratkem) tako tudi končala.