Majhen čudež

Nekdo si je v četrtek malo oddahnil. Njegov oče je bil partizan, zato gre na prireditve z rdečo zvezdo na kapi, a gre tudi vsako nedeljo k maši. Zna besedilo Marije skoz življenje, ampak tudi Vstajenja Primorske, in ob obeh pesmih se mu zarosijo oči. Pravi, da so po vojni na položaje prišli največji bedaki iz vasi, a preklinja tiste, ki zagovarjajo belogardiste. Pa vseeno prijatelju iz otroških let, ki je padel pri domobrancih, vsako leto nese svečko. Štirideset let nazaj je čez mejo z Italijo švercal kavbojke, trideset let nazaj je pel Slovenec sem na proslavah z lipovim listom, dvajset let nazaj je zaradi stečaja podjetja izgubil službo. Ve, da kradejo tako kapitalisti kot komunisti in da so lažnivci tako med župniki kot med profesorji.

Ta namišljeni človek ni kakšen posebno redek in bizaren primerek svoje vrste. Ampak je čisto navaden Primorec. Pošten in trmast. Neobčutljiv na instant floskule. Prepričan v resnico, ki jo živi.

Zgodbe o partizanih, ki so reševali podobo Svetogorske kraljice, o župnikih, ki so skrivali fante pred gestapom, o pogrebih junakov NOB, na katerih je pred krsto hodil duhovnik s kadilom, so, in on to ve, mnogo bolj resnične od hujskaških pritlehnosti politikov, ki nimajo kaj povedati. In zato govorijo o stvareh, ki jih ne razumejo, o ljudeh, ki jih ne poznajo, in o časih, ki jih niso doživeli.

Baziliko na Sveti gori so ljudje zgradili, ker se je tam skromni pastirici prikazala ljubezniva Mati božja. Najbrž bi bilo naivno upati, da bo svetogorska Marija ponovno naredila čudež in da bosta po četrtkovi daritvi mržnja in hlad med Slovenci kar izginila. Malo zato, ker mnogi ljudje v srcih nosijo boleče zgodbe, in malo zato, ker je ta bolečina še vedno pripravna odskočna deska za hiter politični uspeh. Ampak maša je dokaz, da nekaj dobronamernih in inteligentnih ljudi lahko ponovno najde izgubljeno srčnost in človečnost. Zato si je Primorec oddahnil. In zato se je majhen čudež že zgodil.