Majhni ubogajo

Kar smo mislili ali pa vsaj upali, da bo Primorsko obšlo, se je predvčerajšnjim začelo dogajati tudi na kamnitih primorskih tleh. Vojakinje in vojaki so bodečo žico že postavili ob mejni prehod Starod, včeraj so jo postavljali ob mejnem prehodu Jelšane, danes in jutri jo bodo lahko ob Dragonji, v Novokračinah, Podgorju in kdo ve še kod.

Kje bodo jutri vojaki z rokavicami raztegovali žico z ostrimi rezili, ni znano, saj o tem odločajo v Ljubljani, načrt pa ima menda oznako strogo zaupno.

Po mnenju mnogih postavljanje ograj na Primorskem ni nič drugega kot razkazovanje naše ubogljivosti velikim narodom, ki so se po prvem milijonu migrantov zbali za lastno blaginjo. Če bi lahko postavljanje ograj od Brežic do Ormoža, kjer še zdaj stotine in stotine migrantov dnevno prečka mejo, še nekako razumeli, pa malo ljudi verjame, da bodo Hrvati migrantom v velikem ovinku od Zagreba mimo Karlovca in skozi Gorski Kotar začeli razkazovati lepo njihovo.

Nenazadnje migranti ne hodijo peš od države do države, niti ne pešačijo čez mejo v nepreglednih množicah, kot so to počeli v prvih dneh navala na našo državo. Migrante zdaj prevažajo od meje do meje in čez njo. In zakaj bi potem potrebovali nekaj kilometrov bodeče žice na vsako stran mejnega prehoda Jelšane? Od kod se bo vzelo deset tisoč beguncev, ki bi jim bodeča žica preprečila vstop v Slovenijo?

Ker pač ne morejo požreti svojih neodgovornih obljub, vplivne evropske Angele in Franeti zdaj obiskujejo države, od koder se je proti Evropi vsul človeški plaz, in jim razlagajo, kako ni nujno, da bodo prav vsakega sprejeli. Medtem pa na male igralce na balkanski poti pritiskajo z obljubami in grožnjami z vračanjem beguncev. Ograje so po njihovo le “demokratičen in civiliziran način omejevanja begunske krize”. In več kot jih bo stalo od Grčije do Avstrije, mirneje bo spala bogata Evropa. Majhni pa bodo tako ali tako vedno ubogali.