Majhno ni nujno slabo

Virantov predlog za reorganizacijo lokalne samouprave je tipičen produkt populističnega politika. Kaj lepšega, kot ljudem povedati, da država ne bo varčevala pri njih, temveč pri občinskih šefih: da bo z zmanjšanjem števila občin prihranila 92 županskih plač, plače tisoč občinskih uslužbencev in še toliko nagrad občinskim svetnikom.

A politiki, ki želijo biti všeč ljudem, povedo samo pol resnice. Druga polovica jih namreč hitro postavi na laž. Kajti to, da bi z ukinitvijo 92 občin res privarčevali toliko plač, sploh ne drži. Ker plače županov, število občinskih uslužbencev in svetnikov naraščajo sorazmerno s številom prebivalcev v občini, bi se namreč večina teh “prihrankov” le prelila k občinam, h katerim bi se priključile ukinjene. Tisti majhen prihranek pa bi se izgubil v bolj potratnih naložbah, značilnih za večje občine.

Nekaj majhnih občin z le nekaj sto dušami je v Sloveniji res preveč. Na Primorskem tako majhnih ni in še te, ki štejejo manj kot pet tisoč prebivalcev, se med seboj dokaj uspešno povezujejo. Tako imajo tri kraške občine, predvidene za ukinitev, vrtec, zdravstveni dom, knjižnico in gasilski zavod skupaj z večjo sežansko. In so ti zavodi celo med večjimi v slovenskem merilu, zato si plačo direktorjev deli celo večje število otrok (in občin) kot v marsikateri večji občini. Višino plač in normative pa itak določa - država.

Niti zadolženost slovenskih občin ne govori o tem, da bi bila to hiba zgolj majhnih občin, saj to enako velja tudi za dve veliki mestni občini, Ljubljano in Koper.

S temi majhnimi prihranki, začrtanimi kabinetno in brez razmisleka o vsebini lokalne samouprave, pa bi vlada zadala usodne posledice slovenskemu podeželju. Poleg ukinjanja majhnih podeželskih občin mu namreč napoveduje tudi prerazporejanje financiranja od majhnih občin k večjim, za nameček pa bo občinam vzela tudi del davka na nepremičnine in z njim polnila državno malho.