Malo moči in malo odgovornosti

Ta teden je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) na svojih spletnih straneh objavila aplikacijo supervizor, ki državljanom omogoča sledenje javnemu denarju. Kljub temu da je v prvih 14 urah spletna stran imela več kot 1,4 milijona dostopov in kljub temu da je to postala ena od vodilnih medijskih zgodb (žal KPK ni upoštevala značilnosti hitro premikajoče se medijske pozornosti, ki jo je v teh dneh odnesla Libija), rezultati tega množičnega spletnega ogledovanja ne bodo prinesli veliko tistega, za kar naj bi se zavzemala KPK.

V poročilu za leto 2010 je KPK zapisala naslednje: “Pomanjkanje celovitih podatkov in poglobljene analize povzroča - kar se v slovenski realnosti tudi dogaja - da v javnem, medijskem in političnem okolju pri razpravah o korupciji prevladuje osredotočenje na posamezne afere, posploševanje, obtoževanje in celo populizem, ki onemogočajo strokovno razpravo o dolgoročnih prioritetah, poglabljajo nezaupanje ljudi v institucije pravne države in demokracijo, spodbujajo apatijo zaposlenih v javnem sektorju, blokirajo gospodarski razvoj države, obenem pa z zamegljevanjem dejanskih problemov odvračajo pozornost od najtežjih oblik sistemske korupcije in relativizirajo krivdo njenih akterjev (v smislu 'vsi so isti')”. In v tem je prvi del problema z novo aplikacijo.

Ko govorimo o sistemski, organizacijski oziroma institucionalni korupciji, moramo preseči všečno politiko medijskega pompa in poceni produkcije afer ter se lotiti problema na ravni celotne kulture vladanja in vodenja države. Pri sistemski korupciji ni pomembno, koliko javnega denarja je posamezno podjetje prejelo iz državnega proračuna, ampak razkrivanje načina, kako javne interese in javni denar omrežita politična moč in zasebni interes.

Drugo, še bolj problematično in zaskrbljivo je stališče KPK, ki je spletnega nadzornika pospremila z izjavo, da se do podatkov vrednostno ne opredeljuje (kje pa se ali se bo?) in da ne prevzema odgovornost za točnost podatkov (kdo pa jo prevzema?). Ta lahkotnost pri prelaganju odgovornosti na državljane in državljanke pa je tisto, kar nas najbolj skrbi. V večini držav projekte, povezane s transparentnostjo in odgovornostjo državne administracije, opravljajo nevladne organizacije, ki nimajo nobenih težav, da se “vrednostno” opredelijo do objavljenih podatkov.

Samo za primerjavo navajam spletno stran ameriške fundacije Sunlight, ki s pomočjo spletnih aplikacij in spletnega mreženja državljanov opravlja skrben pregled delovanja administracije. Namen tega projekta je enostaven in sledi ideji omrežene javne sfere, kot jo definira Yochai Benkler v svoji knjigi Bogastvo mrež. Največji uspeh mrežno povezanih posameznikov je prav v tem, da opravljajo vlogo “psa čuvaja”, vlogo, ki so jo v preteklosti opravljali mediji. Mrežna javna sfera proizvaja novo obliko t. i. podatkovnega novinarstva, ki množici nadzorovalcev podatkov (aktivnim državljanom) ponuja tudi njihovo interpretacijo.

Znani nemški filozof Arthur Schopenhauer je nekoč zapisal, da so novinarji kot psi - zalajajo vsakič, ko se kaj premakne. Glede na sedanje stanje v novinarstvu lahko rečemo, da namesto da varujejo javni interes, samo opozarjajo na to, da ga je nekdo poteptal (škandal) in čakajo na nov premik (nov škandal). Vsaka moč mora temeljiti na odgovornosti. Tisti, ki imajo veliko moči, morajo svoje delovanje temeljiti na zelo veliki odgovornosti (pravi Batman). Žal v primeru spletne aplikacije s tako ponesrečenim imenom lahko vidimo državno institucijo, ki ima malo moči in malo odgovornosti.