Manjkal je le Harry Potter

Britanci so v do potankosti načrtovano otvoritveno slovesnost olimpijskih iger, ki jo je podpisal režiser Danny Boyle, znan po filmu Trainspotting, Revni milijonar ... imenitno umestili prikaz bogate kulturne, naravne in industrijske dediščine. Malo manj kot štiriurni otvoritveni spektakel je bil večini ljudi precej bliže kot podobni na zadnjih dveh olimpijadah. Vse so bile po svoje spektakularne, napredek tehnologije vsakič omogoča širitve umetniških in domišlijskih meja tovrstnih prireditev. Toda pop kultura 'Made in Britain' je povprečnemu prebivalcu t.i. zahodnega sveta bistveno bliže, kot recimo kanadski drvarji iz Vancouverja ali kitajska tisočletna zgodovina v Pekingu. Odraščali smo ob skladbah in osebah, ki so se prepletale skozi uvodni olimpijski dogodek. Druščina, s katero smo gledali otvoritveno slovesnost, je bila nad njo navdušena. Glasba, vrhunska scenografija, usklajen nastop in tipični britanski humor, samoironija in črn humor. Od udarca zvona, s katerim je britanski kolesarski adut začel slovesnost, do skoraj nemogočega- resne kraljice Elizabete II, ki sodeluje v filmčku z zadnjim filmskim James Bondom Danielom Craigom, in se v zaigranem prizoru s padalom vrže iz helikopterja na stadion, kamor potem spet prava kraljica dostojanstveno prikoraka v roza obleki, do skladb Roling Stones, Mikea Oldfielda, Oasis, Artic Monkeys, do uvodnih nagovorov, je čas hitro minil. Dobro voljo je v otvoritvi presenečenj in skrivnosti zbudila vrnitev Mr. Beana v izvedbi genialnega Rowana Atkinsona. In ne nazadnje, Sir Paul Mc Cartney z Jude za konec, ki jo je verjetno požvižgavalo nekaj milijard ljudi.

Edino, kar me je zmotilo, je bila zloraba nastopa bolnega Mohammed Alija, ki se zaradi bolezni ne zaveda več zunanjega dogajanja.

Pa nekdo je manjkal. Harry Potter in njegova druščina iz Bradavičarke, pa bi bila čarovnija petkove noči popolna. ROK MAVER