Mar resnica res škodi?

“Good shooting,” pravi glas na posnetku, dostopnem tudi na slovenski strani Wikileaksa. Kot da bi šlo za računalniško igrico, s katero osemletniki ob igralnih konzolah preverjajo svoje gibalne veščine, ki so jih v preteklosti preverjali z lesenimi puškami na igrišču za blokom ali v gozdu za vasjo.

A “dobro streljanje” ni sestavni del računalniške igre. Ne, to je strašljivo zaresen posnetek strašljivo zaresnega streljanja zaresnih vojakov na zaresne civiliste. 12. julija 2007 so jih v Bagdadu ustrelili kot v računalniški igrici, a bili so zaresni ljudje, z zaresnim življenjem, zaresnim imenom in priimkom, zaresno družino ...

Dogodek bi za vedno ostal državna skrivnost, če ne bi bilo nekega posameznika, spleta in Wikileaksa. Tako kot številne depeše, ki pretresajo svet in kažejo, da je informatizacija družbe prinesla tudi nekaj pozitivnih družbenih posledic, ne le kopico negativnih, na katere so opozarjali številni strokovnjaki. Manuel Castells, eden vodilnih teoretikov in kritikov globalnega informacijskega kapitalizma, v svoji dobrih deset let stari knjigi “Informacijska doba: gospodarstvo, družba in kultura” pravi, da so negativni učinki hitrega razvoja informacijske tehnologije predvsem posledica tega, da socialna razvitost sodobne družbe vse bolj zaostaja za hitrim tehnološkim razvojem. Da imamo v rokah igračke in sisteme, ki jim kot družba nismo kos. Kraje denarja prek zlorabljenih bančnih in kreditnih kartic, razmah internetne pornografije in pedofilije in spletno povezovanje teroristov je nekaj dokazov, da je imel prav.

A je imel prav tudi nek drug analitik informacijske družbe, John Feather, ki je - prav tako pred desetletjem - zatrdil, da je informacijska tehnologija sama po sebi nevtralna in da je zato pomembno, v čigavih rokah je. Slednje se je kot bistveno izkazalo ob razkrivanju depeš. Ključne informacije so bile vse do nedavnega last vladajočih. Pod krinko državnih skrivnosti in pomembnosti diplomacije so z njimi upravljali, kot jim je v določenem trenutku prišlo prav.

Zdaj je sistem začel puščati. No, tu in tam je spuščal že tudi v preteklosti, le da je takrat iz njega iztekla samo kakšna kapljica in se razlila le po bližnji okolici, kjer so jo zvesti varnostniki hitro pobrisali. Tokrat je zaradi tehnologije (in ne samo zaradi nje, temveč tudi zaradi višje zrelosti posameznih delov družbe) začelo uhajati po curkih, ki jih ni mogoče ustaviti in popivnati. Zaradi tehnologije - in ljudi, ki zavestno čakajo nanje, da jih usmerijo naprej! - so postali neustavljivi. Informacije brizgajo tako daleč, da ni mogoče predvideti, kam vse se bodo razpršile in na koga padle.

Za diplomacijo je Wikileaks naredil ogromno škode, je ta teden v Odmevih žaloval uradni govorec našega zunanjega ministrstva. Zato, ker je razkril tisto, kar se je v resnici dogajalo? Ker je razkril, da odnosi med tem in onim niso tako “prijateljski, v duhu sožitja in nadaljnjega sodelovanja”, kot so se ti in oni javno hvalili svojim državljanom? Mar resnica sploh lahko škodi?