Maraton brez cilja

Predstavljajte si maratonca, ki izmučen, ožuljen in opraskan od številnih padcev na 130-kilometrski progi, polni nepredvidenih ovir, premaguje zadnjih sto metrov pred ciljem. Zdaj si predstavljajte še organizatorja maratona, ki tekaču izpred nosu izmakne ciljno črto in jo, v posmeh njegovi agoniji, premakne 20 kilometrov naprej.

Približno tako se bodo najverjetneje počutili starši in skrbniki istrskih otrok s posebnimi potrebami, ko bodo po sprejetju rebalansa državnega proračuna izvedeli, kako daleč v prihodnost bo prestavljena gradnja centra Obala na Debelem rtiču.

Na ministrstvu uradno ne govorijo o številkah, potrjujejo pa, da bo denarja za to naložbo, na katero starši čakajo že predolgih 13 let, manj. Neuradno naj bi ga bilo prihodnje leto kar štirikrat manj; namesto 1,2 milijona evrov le pičlih 300 tisočakov. Za letos, ko naj bi se začela gradnja, ga morda sploh ne bo.

Absurdno je, da je slaba novica prišla hkrati z dobro. Prav te dni je na koprsko upravno enoto naposled romala vloga za gradbeno dovoljenje. Če je popolna, bo težko pričakovani dokument najbrž kmalu v rokah ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. A kaj mu bo dovoljenje, če ne bo cekinov?

Starši otrok s posebnimi potrebami najbrž ne bodo šli na ulico protestirat. Za to nimajo časa. Za svoje otroke 24 ur na dan skrbijo doma ali pa jih vozijo v oddaljene zavode, kjer jih zaupajo strokovnjakom. Zbrali bodo moči in odtekli še tistih (najmanj) 20 kilometrov. Navsezadnje so psihično in fizično najbolj utrjeni tekači.

Še marsikateremu drugemu projektu, ki mu vlada doslej ni pripisala zadostnega pomena ali pa mu do uresničitve ni pomagal pravi človek na pravem mestu, se z rebalansom proračuna obetajo nezaželeni podaljški ali pa kar konec teka.

Mencanje je v naši državi na drugem mestu na lestvici najbolj priljubljenih nacionalnih športov, takoj za medsebojnim obtoževanjem. Zato, kdor potrpežljivo čaka, največkrat ne dočaka.