Marcel in igre z mejami

Pred dnevi sem poslušal zgodbo tunizijskega prebežnika, ki so ga Francozi prestregli na italijansko-francoski meji. Ker je imel dovoljenje za začasno bivanje, ki mu ga je podelila Italija, se je teoretično lahko odpravil kamorkoli po Evropi, vendar so ga Francozi ustavili, ker ni imel potnega lista, ki ga, mimogrede, ne potrebuješ zaradi schengenskega režima. Tunizijci, ki te dni razburjajo evropsko politiko, so mladi, ki iščejo službo. Mladi, ki se mogoče niti ne zavedajo, da so prišli na kontinent, ki se sooča z globoko gospodarsko in identitetno krizo; mladi, ki so prišli iz držav, ki razpadajo, v države, ki ne znajo biti skupaj.

Značilno za prebežnike iz severne Afrike je to, da jih ni mogoče ustaviti. Ko so na morju, jih moraš sprejeti. Lahko jih ustaviš samo tako, da nanje streljaš, kot je predlagal nekdo iz italijanske Severne lige. Dogajanje je pokazalo, kako v Evropska unija ni in nikoli ne bo varen otok blaginje. Njene meje segajo globoko na jug, v zaledje afriške obale, ki je vedno bila del evropske kulture in kjer so danes življenjske razmere zelo težke. Svetovne migracije, kakršne so bile v prejšnjih stoletjih, evropske proti Ameriki in današnje afriške proti Evropi, so stalnica v svetovni zgodovini. Do njih je prišlo zaradi iskanja novih priložnosti za gospodarski razvoj. Vse to, česar v Evropi ni še videti. V bistvu so afriške migracije danes najmanjši problem, nekoliko napihnjen na italijanski strani, s katerim se sooča abstraktna evropska hiper nadnacionalna struktura. Večji problem so nacionalna merila in starostna struktura evropskega prebivalstva, ki zapovedujejo nemogoče alkimije nacionalnim proračunom, gerontokratske in etnocentrične logike upravljanja teritorija, kar ima za posledico zapiranje meja. Tako, kot počenja Sarkozyjeva Francija na meji z Italijo. Logika zapiranja meja je notranjepolitična logika nabiranja glasov za priljubljenost politikov in nima nobene zveze z življenjskimi problemi in z novimi gospodarskimi priložnostmi. Niti s poezijo, kot je pesem, ki jo je na začetku prejšnjega stoletja napisal Giuseppe Ungaretti: “Imenoval se je Mohamed Sceab, bil je potomec nomadskih emirov. Naredil je samomor, ker ni več imel domovine. Ljubil je Francijo in si spremenil ime: postal je Marcel, ampak ne tudi Francoz ... Mogoče samo še jaz vem, da je obstajal.”

Sprašujem se, kaj bo, ko se bo več kot sto tisoč Marcelov izkrcalo na italijanski obali.