Maribor

Pred dvema dnevoma sem se udeležil tiskovne konference, ki sta jo v pastoralnem središču Urbani v Zelarinu pri Benetkah priredila beneški patriarh, kardinal Angelo Scola, in goriški nadškof Dino De Antoni. Šlo je za prvo uradno predstavitev obiska svetega očeta v naših krajih, saj bo Benedikt XVI. 7. maja letos prišel v Oglej, še isti večer pa odletel v Benetke, kjer bo na Trgu sv. Marka pozdravil patriarha, vernike in turiste. V nedeljo, 8. maja, bo v parku San Giuliano pri Benetkah, ki ga ljudje poznajo predvsem po poletnem rokovskem festivalu, daroval mašo, na katero je kardinal Scola izrecno povabil tudi slovenske, avstrijske, nemške, hrvaške, madžarske ter seveda italijanske vernike.

Papež bo prišel v Oglej, da bi se v starodavni krščanski baziliki pokloni vsem krajevnim Cerkvam (škofijam in nadškofijam), ki so skozi stoletja nastale na ozemlju nekdanjega oglejskega patriarhata, tudi vsem šestim slovenskim škofijam. Prav zato so vabljeni tudi vsi slovenski škofje, pravzaprav škofje iz 36 današnjih škofij in nadškofij na ozemlju nekdanjega oglejskega patriarhata iz Triveneta, Slovenije, Avstrije, Hrvaške, Madžarske in celo Nemčije. Naj dodam, da se v Italiji za Triveneto vse bolj uporablja izraz Severo-vzhod in bo zato tudi naslov pastoralnega obiska svetega očeta Papež na obisku na Severo-vzhodu, potekal pa bo pod geslom: “Utrdi nas v veri!”

“Ti, kaj pa kuhajo pri vas?” je k meni prisedel kolega, ki piše za osrednji italijanski katoliški dnevnik Avvenire in za vrsto drugih, pretežno katoliških italijanskih časnikov. Pretvarjal sem se, da ga ne slišim dobro, kajti kardinal Scola naju je strogo gledal izza govorniškega pulta. A je kolega vseeno zašepetal: “Maribor. Govorim o Mariboru!”

“Ah, Maribor? Lepo mesto, zares lepo. Mar nisva bila skupaj na letalu, ko sva potovala s papežem Janezom Pavlom II. na njegov prvi pastoralni obisk v Slovenijo?” sem še vedno trmoglavil svojo. In dobil odgovor: “Ma daiii!”

Kardinal Scola je pojasnjeval, da prihaja papež na Severo-vzhod za vse ljudi in ne samo za vernike, ter nam novinarjem zabičal, naj vendar napišemo, da prihaja zato, ker se je Kristus rodil, da bi odrešil vse, ne samo vernikov! Dodal je še, da ve, da je včasih z novinarji nesramen, a da ni dostojno, če tega, kar nam pove, ne zapišemo!

Obljubili smo, da bomo.

“Ecco, fatto!” je rekel kolega, ko smo končali s tiskovno konferenco. “Maribor,” je še enkrat ponovil. Nisem mogel več in sem mu začel vehementno pripovedovati, da je vse, kar vem, prišlo s strani italijanskega tednika Espresso. Izrazil sem tudi veliko nelagodje vseh kristjanov na Slovenskem, ki ne moremo razumeti, kako so se lahko nekateri v slovenski Cerkvi vedli tako nedostojno, naravnost kriminalno, da so v mariborski nadškofiji “pridelali” za skoraj milijardo evrov izgube, če že o nedostojnih poslih s pornografijo nisem hotel povedati ničesar. A je kolega za te nečedne stvari vedel in me molče gledal.

“Veš kaj me najbolj boli?”

Ni vedel.

“To, da verniki nismo bili vredni, da bi nam povedali o tej katastrofi doma, da nismo bili domači novinarji vredni zaupanja! In to, da se nekateri še danes posmehujejo vsem, ki zahtevamo pojasnila!”

“Hudo bo!” je rekel kolega.

“Je že!”

“In?”

“Kaj in? Čakamo, da se bo kdo javno opravičil, da bo kdo odstopil in ga ne bo treba odstaviti!”

“To je najmanj, kar lahko zahtevate!”

In sva šla.