Maribor kot vzor

Zamenjava nekega trenerja sama po sebi ne bi bila tema za ta ugleden prostor v časopisu, če ne bi odpirala širših vprašanj o poteh koprskega nogometa. Pred desetletjem je edino logično pot produkcije domačih igralcev za tuje klube načela takratna Hit Gorica in tri sezone vladala na domači sceni. Še bolj premišljeno se je posla lotil Maribor, nagrajen z igranjem v drugem evropskem klubskem razredu ligi Evropa. S tem postavlja zgled tudi ostalim, ki pa ga nekateri ne vidijo ali nočejo videti.

Recimo v Kopru. Tvorec mariborskega uspeha Zlatko Zahović je ne glede na vzpone in padce v prvih sezonah vztrajal s trenerjem, Izolanom Darkom Milaničem. Tudi v sezoni, ko je Koper odnesel državni naslov. Z izjavo, da je Koper muha enodnevnica, si je v Istri nakopal bes, celo majice, da bo Koper še prvak, so takrat natisnili. Toda imel je prav - državnega naslova Koper ni unovčil. Celo okrepil je Maribor z igralci, Koprčani, ki so se v domačem klubu počutili nezaželeni.

Tretji odhod Milivoja Bračuna s klopi koprskega nogometnega prvoligaša je morda konec “muhe enodnevnice”, tranzicije in zablod v nekoč drugem ali tretjem najbolj nogometnem mestu v Sloveniji. Koper si je zadal za cilj, da se bo preživljal s prodajo igralcev, ki jih v slovenski Istri nikoli ni manjkalo. Če je koprski otroški vrtec zamikal sosedski Udinese, zadnji dve sezoni pod vrhom italijanske prve lige, pomeni, da materiala v Kopru ne manjka.

Toda zataknilo se je v izvedbi. Koprčani v to spet niso šli premišljeno. Po mnenju mnogih so stavili na napačnega. Bračun ni več trener, ki bi z žarom ustvarjal mlade igralce, kar se je vse bolj poznalo. Še več: Muri so podarili domačega trenerja Oliverja Bogatinova, državnega prvaka s kadeti in logičnega naslednika.

Če bo novi trener dolgoročna rešitev, bo razsodnik potrpljenje ob morebitnih porazih. Kar poznavajoč koprska ozadja utegne biti težava. A druge izbire Koper nima. Razen, če ne stakne bogatega arabskega šejka.