Marija, pomagaj!

Pobožna priprošnja je naslovljena na Marijo Terezijo, ki je v 18. stoletju tako zgledno in učinkovito uredila kataster, da je na njegovi podlagi lahko od fevdalnih gospodov in podložnikov pregledno pobirala davke. Popisala je tudi hiše v mestih in trgih, ki so lastnikom prinašale dohodek, in jih temu primerno obdavčila. Vse to ostaja skrbno arhivirano do današnjih dni, dostopno sodobnim dacarjem, ki pa razmeroma enostavnega vzorca ne znajo prenesti v današnje čase.

Res je, časi so drugačni, marsikaj se je od takrat spremenilo. Roko na srce, mnogo nas je takšnih, ki smo svoje premoženje nemarno prepustili času in nas bo šele ta nesrečna nepremičninska zgodba prisilila, da si bomo končno uredili svoje katastre, morda celo lastništvo, postavili mejnike na zemljiščih in podobno.

Kot kaže, pa bo to edini dosežek snovalcev novega vira pritoka denarja v državni proračun. S stališča davkoplačevalca je to seveda dobrodošlo, v nasprotnem primeru bi gotovo plačal več. Toda država bo zanesljivo ob dobršen del od načrtovanih 200 milijonov evrov. Napak je preveč, politika bo morala priznati, da jih je treba popraviti. Tako kot se je dogajalo v primeru zakona o uravnoteženju javnih financ, ki je neupravičeno posegel v pokojnine, plače javnih uslužbencev in v druge pravice državljanov.

Glede na napovedi prvih popravkov se bo že danes pokazalo, da vlada rešuje, kar se rešiti da, in da skuša vso zadevo približati možnosti za uspešno preizkušnjo na ustavnem sodišču. Že zdaj pa je jasno, da bo tisto, kar bo morda rešila, premalo za krpanje lukenj v proračunu.

Če drži, da finančni minister Čufer že pripravlja rezervni scenarij za primer izpada tistih 200 milijonov iz proračuna, potem vemo, kaj nas čaka. Naj bo to tako imenovani krizni davek ali kaj drugega, ponovimo lahko napoved, da takšen ali drugačen davek bo! Pa čeprav je koalicija v svoji novi pogodbi zapisala obvezo, da ga ne bo.