Markovec ni poceni

5. junija 2015, ko so po vseh križih in težavah svečano odprli predor Markovec, je veljalo, da nas je, davkoplačevalce, z davki vred stal približno 56 milijonov evrov. To je bilo kar 8,5 milijona evrov manj, kot je vodstvo Darsa zapisalo v pogodbi o gradnji. V Sloveniji se je prvič po dolgih letih zgodilo, da nas je naložba stala manj, kot smo predvidevali, in ne nasprotno.

Zajel nas je dober občutek, ki pa z informacijami o milijonskih poplačilih podizvajalcev dobiva grenak priokus. Seveda ne zato, ker bi Darsu očitali, da poravnava račune, ki jih je pustilo odprte Cestno podjetje Maribor (CPM), preden je šlo v stečaj. Grenkobo povzročajo informacije, da bi Dars lahko preprečil kalvarijo podizvajalcev; vseh, ne le peščice, ki je že dobila, kar ji pripada ali pa bo v kratkem, saj je jasno, da so se na sodišča obrnila predvsem večja podjetja, ne pa tudi manjši podjetniki in obrtniki.

Prst v Dars uperjajo prav zagovorniki najpomembnejšega podizvajalca, Skanske Slovaška, ki so od leta 2011, ko so vložili tožbo, do lani s svojimi argumenti prepričali sodišče na prvi stopnji, višje sodišče in celo vrhovno. Dars bo moral pojasniti, kaj od očitanega drži, in se, če bo treba, posuti s pepelom, saj tega, da bi kdo prevzel odgovornost (v primeru Darsa bi to bila tedanja predsednica uprave Mateja Duhovnik), v naši državi že dolgo nihče več ne pričakuje.

Pa vendar je Dars podaljšek države, ki bi morala prva igrati po pravilih in vzdrževati red. Ko smo se novembra 2010 obrnili na predstavnico slovaške Skanske, nam je informacije o neplačilu podizvajalcev potrdila in dodala, da je takšen epilog za opravljena dela v Sloveniji zanje novost, čeprav so pred tem sodelovali pri gradnji predora Kastelec in Trojane. Izkušnje z Darsom je kljub vsemu opisala kot pozitivne. Imajo v Skanski še vedno takšno mnenje? Ne gre pozabiti, da gre za peto največjo gradbeno korporacijo, ki ima številne podružnice po Evropi in ZDA.