Maš čas za eno hitro kavo?

S komerkoli govorim zadnje čase, vsi tožijo, da so nekam utrujeni. Zmatrani. Brez prave volje, brez energije. Jemlje jim jo služba, jemlje jim jo stres, pa družinske obveznosti, finančne težave, iz katerih se nikakor ne morejo izkopati. Brezvoljni so tudi mladi, ki bi morali po vsej logiki prekipevati od energije. Pa ne. Kako naj se veselijo prihodnosti, ko pa lahko o službi in lastnem stanovanju le sanjajo? (No, že res, da nas sanje ženejo naprej; a vendar je fajn, če se ti kdaj tudi uresničijo.)

Tudi “ta stari”, pa čeprav so pregovorno modrejši in zrelejši in vedo, da ni dobro preveč sanjariti, so v to hočeš-nočes prisiljeni. Le sanjarijo namreč lahko o pokojnini, ki bo pravično in dostojno poplačala njihovo minulo delo. Ob črnih napovedih, da bodo morali prodati celo svoj dom, če bodo želeli po upokojitvi sploh preživeti, saj na državo zaradi katastrofalnih razmer v pokojninski blagajni očitno ne bodo mogli več računati, bi tudi mene minila volja do vsega.

Energijo pa nam jemlje tudi brezglavo hitenje, v katerega nas očitno peha neka nevidna sila. Drugače si res ne znam razložiti, zakaj bezljamo sem in tja kot nori. Bog ne daj, da bi zamudili kakšno posebno ugodno akcijo v katerem od trgovskih centrov, ki itak postajajo osrednja točka srečevanja. Greš v Planet Tuš ali v Qlandijo in tam srečaš pol prijateljev in pol žlahte. No, bolje v trgovini kot na pokopališču, se strinjam.

Zadnjič sem v mestu srečala staro znanko. Ko me je - očitno res vesela, da sva se po dolgem času spet srečali - povabila na eno hitro kavo, kot je zadnje čase navada reči, sem najprej kar avtomatično bleknila, da žal nimam časa. Da se mi mudi. Pa se je na srečo oglasil gospod Razum in me nič kaj prijazno okaral: “Ja kam zaboga pa se ti spet mudi?” Saj res! Kam?!

Ajej ajej! Pa kaj smo res že tako okuženi s tem hitenjem, da si ne znamo več vzeti časa za en klepet v živo, brez posrednikov - ekrana in tipkovnice? Za pravo srečanje s človekom, ki te med pogovorom gleda v oči, ki ga lahko lopneš po rami, ko ti pove kak dober vic? Pa kaj nam je res treba v enem dnevu narediti tooooliko stvari, da se zvečer, ob prihodu domov, lahko samo še crknjeni zleknemo pred televizor in se brezvoljno predamo novi dozi negativne energije? Žal ne najdem drugega izraza za novice, s katerimi nas informativne oddaje zasipajo dan za dnem. Včasih imam med gledanjem televizijskega prispevka občutek, da bo novinar kar skočil iz ekrana, s tako vnemo poroča o dogodku, pa čeprav gre samo za reportažo s tržnice ...

Veš kaj, gospod Razum, imaš prav. Prav nikamor se mi ne mudi. Tiste pol urice, ali pa tudi eno celo, pa ja lahko ukradem sama sebi.

Prav v tem je namreč štos. Za to, da postaja tempo življenja vse hitrejši, smo krivi sami. Kaj pa tako hitimo! Še kava ni več tisto, kar je bila.