Matajur se zbuja

Livško z osmimi vasmi pod obronki mejnega Kolovrata in Matajurja se oglaša iz pozabe. Najbolj zapostavljenemu območju v kobariški občini je dovolj lastnega caganja in pozabljenih obljub. Livčani so pripravljeni na delo, od občine pa ne le prosijo, temveč zdaj že zahtevajo ustrezno podporo. Zdi se, da jih lokalna skupnost tokrat podpira, kar vliva upanje, da jim bo uspelo.

Livško je bilo vso zgodovino vse do konca leta 2007 okovano v primež različnih državnih meja. Kljub temu so v preteklosti cveteli z edinim smučiščem v Posočju. Ko se je ta zgodba zaradi različnih okoliščin končala, so se začeli potapljati v obup.

Ko so mejne zapornice ob vsesplošni evforiji padle, je kazalo, da se obeta svetla prihodnost. Z odpiranjem proti Benečiji, z ureditvijo ceste po grebenu Kolovrata proti Brdom in z novo cesto iz Solarijev proti Tolminu je gorska deželica na meji med Posočjem in Furlanijo postala najbolj odprto območje na Kobariškem. V več kot treh letih se iz tega nič ni izcimilo. Nasprotno. Zaprli so še obrat Metalflexsa in osnovno šolo, zdaj ministrstvo za šolstvo razmišlja celo o zapiranju centra za šolske in obšolske dejavnosti Kavka. Svetla točka je naselje Nebesa z ekskluzivno turistično ponudbo. Dokazuje, da se celo najbolj zahtevni gostje kljub razdrapanim cestam radi vračajo v čarobne kraje s pogledom na Krn in morje.

Livčani so se ob padcu na dno mobilizirali. To je ključnega pomena. Krajevna skupnost z novim vodstvom je spisala program nalog, ki pa jih sami ne morejo uresničiti. Komunalna in telekomunikacijska infrastruktura terjata obnovo, prav tako ceste. Tu mora pomagati občina. Imajo ideje za oživitev preštevilnih praznih objektov.

Izkušnje iz podobnih okolij kažejo: ko se skupnost organizira, ko ve, kaj hoče, potem so poti naprej odprte. Pogum, vztrajnost in potrpljenje domačinov, pomoč občine in strokovnih ustanov peljejo k ciljem.