Mati vseh novic

Kaj je mati vseh novic? Verjetno je to dogodek, ki potem, ko je odkrit, poraja druge novice in druge dogodke. Približno tako, kot se je zgodilo z Assangeom in WikiLeaksom. Mati vseh novic, ki zadnje čase kroži med nami, so predčasne volitve. Opazila jo je tudi premierjeva mama, ki je izjavila, da bi se tako njen sin rešil vseh muk. Verjetno ne samo on, dodajam jaz.

Pred dnevi sem srečal kolegico novinarko, ki si je vzela pet minut časa, da bi mi razložila, kaj naj bi bilo bistvo novinarstva. Hoditi v vrsto na tiskovne konference, tematizirati že znane vsebine ali biti ekskluzivno prvi pri dogodku, za katerega še nobeden ne ve. Z nami novinarji je v glavnem tako, da mislimo, kako vse vemo in da zavohamo smrad tudi v parfumerji. Sam spadam med tiste, ki so bolj zadovoljni, ko morajo poročati o koncu vojne, kot če poročajo o njenem začetku ali pa o vojni sami. Srečen sem, ko ugotavljam, da živi pozitiven tržaški duh, ki ga je spočelo poletno srečanje treh predsednikov (Slovenije, Italije in Hrvaške) in ki je botrovalo spodbudnemu in spravnemu srečanju med predsednikoma Türkom in Napolitanom ta teden v Rimu. Seveda sem srečen tudi tedaj, ko nam novinarjem uspe odkriti kakšnega lopova ali zajeziti aroganco oblasti. Ponosen sem, ko ugotovim, da so bili novinarji tisti, ki so ugotovili, da tudi v takšni organizaciji, kot je Unicef, nekaj hudo smrdi. Če ne bi bilo novinarjev, verjetno ne bi bilo nikogar, ki bi to ugotovil.

Sicer pa mi je najbolj odvratno dajati lekcije drugim, saj sem prepričan, da novinarji nismo ne učitelji ne arheologi, ampak le kronisti našega časa. Zavedam se, da je veliko nevarnih pasti, v katere lahko pademo. Velikokrat nam podtaknejo kakšno zgodbo, včasih odkrivamo kaj takega, kar že vsi vedo, pa čeprav smo prepričani, da smo končno našli mater vseh novic.

V bistvu je mati vseh novic med nami že dosti prej, preden jo novinarji odkrijemo. Sobiva že tako dolgo z javnostjo, da javnost ne more brez nje. Je dogodek, ki se je že zgodil in ga že javno premlevajo. Približno tako, kot pravi neka židovska zgodba, ki sem jo nekoč prebral: rabinova žena priteče domov in potoži možu, da je morala pred javnim kopališčem čakati v vrsti, medtem ko je neka prostitutka vstopila, ne da bi ji bilo treba čakati. Rabini so znani po modrosti, zato je bil tudi možev odgovor moder: pocestnico poznajo vsi, čaka jo vse mesto, medtem ko ženo doma čaka samo ubogi rabin.