Matjaž Kek pred misijo (ne)mogoče

Vrnitve so vselej kočljive, posebej če ima povratnik vlogo odrešitelja. Takšna oznaka bo vsaj na začetku drugega mandata na klopi slovenske nogometne reprezentance spremljala tudi novega selektorja Matjaža Keka, ki je leta 2010 Slovenijo drugič in zadnjič popeljal na svetovno prvenstvo. Prvič je to uspelo Srečku Katancu, ki je na prelomu tisočletja že z uvrstitvijo na prvenstvo stare celine začel pisati nogometno pravljico.

Katanec se je na reprezentančno klop skoraj z aklamacijo vrnil desetletje kasneje, a se mu v dveh ciklih in pol ni uspelo spet prebiti na veliko tekmovanje. Enkrat je ujel dodatne kvalifikacije. Poslovil se je v ozračju vsestranske zasičenosti. Kako se bo odrezal Kek po enoletnem prehodnem obdobju, v katerem je strokovni štab Tomaža Kavčiča tako ali drugače pomladil rezultatsko neuspešno reprezentanco, ki je v letu 2018 pogrešala najbolj uveljavljene nogometaše in se soočala s komunikacijskimi šumi na vseh ravneh?

Poleg vseh uspehov je Kek na Reki dobil potrdilo, koliko pomeni zaupanje posameznikov, ki ga obkrožajo.

Primerjave so s časovne distance nehvaležne in neumestne. V nogometni dinamiki se lahko veliko spremeni že v tednu dni, kaj šele trimesečju, v katerem se praviloma zvrstijo reprezentančni zbori. Kek gotovo ni več isti trener, ki je leta 2007 začel svoj prvi mandat oziroma ga štiri leta pozneje, ko se kvalifikacije za evropsko prvenstvo niso razpletle po željah, tudi sklenil. Nepozabno petletno obdobje na Reki, kjer je poskrbel za nemalo klubskih in hrvaških mejnikov, ga je nedvomno zaznamovalo. Gotovo je bolj cenjen tudi v slovenski javnosti, kar pa samodejno še ne pomeni, da je najboljša rešitev.

Poleg vseh uspehov je Kek na Reki dobil potrdilo, koliko pomeni zaupanje posameznikov, ki ga obkrožajo. Skoraj ne gre dvomiti, da je želel imeti zadeve razčiščene, preden je sklenil pogodbo z Nogometno zvezo Slovenije. Naposled bodo seveda edino merilo za ocenjevanje drugega Kekovega mandata na klopi slovenske izbrane vrste - kot vedno - rezultati. V tem pogledu slabše skoraj ne gre, kar za novega selektorja niti ni tako napačno izhodišče. Vprašanje je le, ali ima reprezentanca dovolj igralske (in vratarske) podlage za preporod.

Slovenija upa, da se bo pod Kekom spet prebila na veliko tekmovanje. Sanje so dovoljene. Vsaj do nedeljskega žreba kvalifikacijskih skupin za evropsko prvenstvo leta 2020.