Matjaž Tanko: Najbolj nezvezdniški zvezdnik

Glede na ugled med kolegi, priljubljenost med gledalci in novinarsko-voditeljsko kilometrino bi si Matjaž Tanko lahko privoščil marsikaj.

V Ljubljani bi lahko, denimo, igral glavnega frajerja, za katerega nobena vrata ne bi bila zaprta. Lahko bi se pustil gostiti v najboljših restavracijah, kjer bi bilo samoumevno, da bo račun poravnal lastnik. Najbrž bi se lahko tudi vozil v sponzorskem avtomobilu, na katerem bi bil načečkan njegov podpis. Do sodelavcev bi sem in tja lahko bil tudi šefovski ali pokroviteljski. Na tuj račun bi zlahka potoval po svetu. Skratka, lahko bi bil “zvezda”, kakršnih med ljudmi z dostopom do medijev danes res ne manjka.

Ampak Matjaž, vidite, ni bil in počel nič od tega. Zanj z lahkoto smemo zapisati, da je bil najbolj nezvezdniški zvezdnik, kar si ga lahko predstavljate. Bistveno bolje kot v “elitnih” restavracijah se je počutil na ljubljanskih Fužinah, kjer je živel. Najpogosteje ga je bilo videti v kratki majici in kavbojkah, šminka mu je bila tuja. Zagorelost je nabiral ob bazenu na ljubljanski Ježici, ne pa na sponzoriranih potovanjih v eksotične kraje. V njegovi družbi je bilo zapitek skoraj nemogoče plačati, vedno je bil korak spredaj. Priljuden, omikan, zadržano duhovit, nikdar se ni rinil v ospredje, spoštljiv, v neznanem okolju je deloval, kot da je v rahli zadregi. In neskončno načitan. Prvi človek, ki je na kvizu Lepo je biti milijonar pravilno odgovoril na vsa vprašanja. “Križanke rešujem, pa mi najbrž kaj ostane,” je takrat v službi pojasnjeval, kako mu je uspelo, kar v Sloveniji dotlej ni še nikomur.

Ampak ljudje pečata ne pustijo s šminko, pustijo ga z delom. In Matjaž ga je. Večino svoje kariere je oddelal v času brez interneta, facebooka in twitterja, v času, ko si, če si hotel kaj vedeti, ob 19.30 sedel pred TV in poslušal. Tomaža Terčka, Janeza Čučka, Danico Simšič, Janeza Pirša. In Matjaža. Desetletja dolgo je v svojem zadržanem slogu Slovenijo obveščal o vsem, kar se je zgodilo v svetu. O nesrečah, prevratih, vojnah in mirovnih pogodbah, razpadanju držav in nastajanju novih, smrtih svetovnih voditeljev, športnih uspehih in neuspehih. Njegov način teve vodenja ni bilo kričanje in kriljenje z rokami, govoril je umirjeno, nekako gosposko je delovalo vse skupaj. V spominu je ostala morda nepomembna, marsikomu najbrž tudi skrita podrobnost, da imena nekdanje ameriške državne sekretarke Madeleine Albright nikoli ni izgovarjal, “Medlin”, s poudarkom na “e”, kot s(m)o to počeli ostali, zanj je bila vedno “Madlen”, s poudarkom na zadnjem zlogu. Po francosko, morda malo staromodno, vsekakor pa prepoznavno njegovo.

Na komercialni televiziji, kjer je delal zadnjih petnajst let, je imela večina novinarskega kadra manj let, kot je imel on novinarskega staža, pa vendar je bil do vseh spoštljiv. Imel je lepo, vse redkejšo lastnost, da v mladih ni videl grožnje, ampak svojo priložnost, da se česa nauči, kaj spozna.

Ko sta se pred dobrim desetletjem najini službeni poti razhajali, sem ga prosil za uslugo: kot slovečega mojstra kuhanja pasulja sem ga prosil, če lahko kaj zrihta. Če lahko? Zrihtal je vse. Tik pred novim letom se je za celo popoldne zaprl v kuhinjo kopališča na njegovi Ježici in v nekih ogromnih loncih skuhal pasulj, priskrbel je vojaške posode, v katerih sva vse skupaj prepeljala na mesto zabave, ljudje pa so kasneje za pasulj v eni od preglednic stali v vrsti. O tem, da bi se mu kakor koli oddolžil, seveda ni želel niti slišati. “To je moje darilo zate,” je rekel. In potem v poslovilnem nagovoru še rekel, da upa, da se še srečava na kakšnem javljanju v živo. Nisva se.

Minulo soboto je novica o Matjaževi smrti zaokrožila po facebooku in twitterju, medijih, ki ju sam najbrž ni kaj prida poznal. Tistega večera je bila novica, da ga ni več, na prvih mestih informativnih oddaj, in prebrali so jo voditelji in voditeljice nove generacije. Generacije, ki se je učila tudi pri Matjažu.