Med Scilo in Karibdo

Državljani, vsaj tista peščica, ki je spremljala prisego novega predsednika republike in nato TV prenos državne proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti, so pridobili nekaj upanja. Novi predsednik Borut Pahor je v svojem govoru spet iskreno pretiraval z vero v uspeh, premier Janez Janša pa (ne)iskreno pretiraval s pripravljenostjo za usklajevanje z vsemi političnimi silami o ukrepih za izhod iz krize.

Čeprav je bilo veliko povedanega le del protokola, ki mora ob proslavah v narodu prižigati nov zanos, nastopi niso mogli prikriti, da želi slovenska politika še naprej jahati na hrbtu polpretekle zgodovine. Liderja opozicije Zorana Jankovića na državno proslavo ni bilo, ker je sklepal, da bo ta zaradi domnevnih zapletov s himno spet odpirala ideološke delitve, in ker meni, da je bilo v minulem letu teh delitev že preveč. Skratka: Janković je na stare delitve kazal že vnaprej in zato, da bi jih načrtno odprl, motiviral državljane in si s tem pridobil nekaj političnega kapitala.

Takisto je Janševa stranka SDS dan pred prisego predsednika in proslavo protestnike na Trgu republike nedostojno primerjala z “zombiji” in jim tako pripisala oživljanje komunistične preteklosti. Izjemna novost tokratnih protestov proti oblasti pa je prav to, da na njih, hvala bogu, ne prevladujejo več simboli rajnke Jugoslavije. Le tu in tam - predvsem v rokah starejših protestnikov - zaplapola kakšna zastava z zvezdo in tudi Primorci, ki so v petek protestirali v Ljubljani, so bili s svojo partizansko ikonografijo nekoliko osamljeni. Če SDS na protestih vidi vse rdeče, je to zato, ker hoče tako videti. Ker se ji to izplača!

Iskreno vzneseni Borut Pahor bo imel opraviti z dvema političnima poloma, ki ga niti ne spoštujeta niti ne želita sestopiti z ideoloških pozicij, od katerih je odvisen njun obstoj. Gibanje med to Scilo in Karibdo se tako ta trenutek zdi tudi ves manevrski prostor, ki je na voljo novemu predsedniku.