Medijske slepe pege

Pravkar sem se vrnila iz države, ki je že desetletja v stanju izrednih razmer. V tem času so politiki s pomočjo svojih prenašalcev in razlagalcev dogodkov - medijev - razvili celo vrsto izrazov, s katerimi opisujejo trenutno stanje. Tako so državljani izpostavljeni zaostrovanju razmer, poostreni varnosti in konfliktu, nikoli pa krizi. Sčasoma ti izrazi postanejo del vsakdanjega besednjaka in vir posmeha ljudi.

Težava nastopi takrat, ko se v medijsko poročanje vrinejo interpretacije globalnih dogodkov kot je, recimo, finančna kriza. Govoriti o finančni krizi v državi, ki tega izraza ne uporablja za opis vojnih razmer, je posebna oblika medijske slepe pege. Iz vidnega polja tako izgine vse, kar je v ozadju, vse, kar daje širino pogledu in moč razumevanju sveta.

V slovenskem prostoru je takšna slepa pega poročanje o politiki. Kljub vsakodnevnemu poročanju o aferah in škandalih, kljub temu da so slovenski politiki nenehno prisotni v medijih, o politiki ne vemo več, ampak manj. Politika je postala spopad posameznikov in njihovih interpretacij dogodkov, državljani pa smo postali (ne da bi nas kdo vprašal, ali se strinjamo) tisto, kar je voditelj neke informativne oddaje imenoval “ljudstvo z ulice”.

V našem imenu kličejo na odgovornost, sprašujejo, razsojajo in obsojajo, ne da bi mi sami imeli možnost zastaviti vprašanja ali pa ponuditi odgovore. Prihajajoče predčasne volitve bodo, vsaj kar se tiče medijskega poročanja, še en primer izključitve državljanov iz politične razprave.

Ena ključnih dimenzij medijsko in tehnološko (splet in spletno komuniciranje kot domnevno demokratična oblika pogovora med politiki in volilci) nadzorovanih kampanj so načrtne eliminacije dejanskih alternativ in ustvarjanje umetnih. Namesto drugačnega upravljanja javnih zadev nas medijsko vodene kampanje usmerjajo v drobnjakarsko ukvarjanje z manjšimi spremembami obstoječega političnega reda.

Slogan sedanje medijske kampanje je: potrebujemo nove (politične) obraze. Nezaupanje v obstoječo politično elito naj bi nadomestila nova, neomadeževana imena. Njihovi obrazi naj bi politiki kot taki vrnili “obraz”.

Harold Innis je že zdavnaj opozoril, da so mediji najmočnejši “monopolisti vedenja”. Da je njihova moč v tem, da blokirajo dostop do medijskega prostora vsem pobudam, ki bi lahko postavile pod vprašaj rahljanje tega monopola. Približno tako, kot v šali, ki opisuje problem dveh vernikov, ki se nista mogla odločiti o sprejemljivosti kajenja in molitve, pa sta za mnenje vprašala rabina. Prvi je vprašal: ali je sprejemljivo moliti in kaditi, in dobil nikalen odgovor. Drugi pa je zadevo zastavil drugače: ali je dovoljeno kaditi in moliti, in dobil potrdilni odgovor.

Če to apliciramo na sedanje stanje, imamo na voljo dve opciji (ki nista alternativi): lahko gremo na volitve, zavedajoč se, da ne bomo izvolili nič, ali pa ne gremo na volitve, zavedajoč se, da bodo drugi izvolili tisto, česar sami ne bi izbrali. In prav to vzbuja največjo skrb.

Serge Halimi, urednik francoskega časopisa Le Monde diplomatique, je to navidezno alternativo najboljše razložil na primeru moči, ki jo imajo novinarji pri poslovnih odločitvah svojih lastnikov. Njihova moč je enaka tisti, ki jo imajo blagajničarke v supermarketu pri določanju cen izdelkov, ki jih kupci prinašajo na blagajno.