Medijski prepihi

Poslanci so včeraj pretresali predlog zakona o Radioteleviziji Slovenija (RTVS), v eni od večjih časopisnih hiš, konkretno Dnevniku, pa so delničarji spremenili statut družbe in znižali standard za imenovanje in razrešitev odgovornega urednika. Po novem je potrebna le pridobitev mnenja uredništva, ne pa soglasja.

Kaj imata skupnega novi zakon o RTVS in dogajanje v Dnevniku, se bo kdo vprašal. Na prvi pogled nič. RTVS je (in ostaja) javni medij nacionalnega pomena, Dnevnik je delniška družba. Novinarji RTVS so javni uslužbenci (in večina se jih nagiba k temu, da bi to tudi ostali), mesečni prispevki, vezani na električne priključke, jim zagotavljajo stalen vir prihodka. In če bo treba, bodo položnice pač za evro ali dva težje. “Drugi” novinarji s(m)o že nekaj časa, v duhu gospodarske krize, na močnem udaru tržnih zakonitosti. Naročnine za tiskane medije pač ni mogoče “prilepiti” na račune za vodarino, smetarino ... Zato je po svoje logično, da novinarji RTVS ne želijo spremembe statusa, čeprav so se ob prejšnji spremembi zakona z vsemi močmi upirali, da bi postali javni uslužbenci.

Verjetno bi bila slika danes nekoliko drugačna, če bi - kot bi bilo logično - luč sveta prej kot zakon o RTVS ugledal krovni medijski zakon, o katerem je znano le to, da nastaja. Morda (ni pa nujno) bi urejal način imenovanja odgovornih urednikov in vprašanje konsenza novinarskih kolektivov. Morda bi ponudil tudi recept, kako novinarski stroki zagotoviti neodvisnost in avtonomijo, kako omogočiti verodostojno delo v “službi javnosti”. In kako zagotoviti sistemsko pluralizacijo medijev brez vpliva vsakokratne politike. Pa ne z razpisi, ki nekaterim prinesejo velik del pogače, drugim pa drobtinice (ali pa še teh ne).

Skratka, ponavlja se zgodba začetka gradnje pri strehi, ne pa pri temeljih. In medtem ko bodo politiki za RTVS že nekako poskrbeli, ostaja vprašanje urejanja slovenske medijske krajine (še) neznano in nedorečeno.