Medijsko brezvladje

Slovenska vlada je padla. Ali je to sploh novica? Težko. Kljub temu da so se prav slovenski mediji trudili iz tega narediti prvovrstno sago. Tako smo deset dni morali poslušati ugibanja kot: kaj bo, če bo; vrstila so se razmišljanja političnih in drugih analitikov, ki so “zgodbo” osvetljevali iz vseh možnih zornih kotov, asistirali so jim predsedniki strank, svoje so dodali pravniki, ki so nam v detajle razlagali ustavo in poslovnik DZ. Preštevali so možne glasove za in proti, poslušali smo pitijske odgovore posameznih (nepovezanih?) poslancev in predsednikov strank, bile so stave in napovedi.

Torkov osemurni neposredni prenos zasedanja DZ je bil za gledalce prava vaja iz državljanske potrpežljivosti. Slišali smo navidezno analitične nastope, čustvene odzive, bilo je govoričenja in duhovičenja. Predsednik vlade pa je stoično poslušal, kaj vse bi lahko naredil, pa ni, kako je imel dobre namene, kako je poskušal, pa mu ni uspelo, ker so ga zapustili praktično vsi.

Ključni argument, na katerega so se sklicevali posamezni govorci, pa je bila trditev o “zgodovinsko” nizkem zaupanju državljanov v delo vlade. Rezultati raziskave, na katero so se selektivno sklicevali poslanci in poslanke (Politbarometer iz maja 2011), sicer kažejo, da vladi zaupa samo osem odstotkov ljudi, a tisto, kar ni bilo povedano, pa so podatki o zaupanju ostalim državnim in družbenim ustanovam, ki so po stopnji zaupanja še nižje (verjemite mi, možno je!) od vlade. Na dnu lestvice nezaupanja so politične stranke (zaupa jim samo dva odstotka ljudi) in DZ (zaupa mu samo pet odstotkov). Paradoksalno pa je, da so prav poslanci in poslanke DZ, kot člani in članice političnih strank, ki jim ljudje najmanj zaupamo, ocenjevali zaupanje v vlado in predsednika vlade (ki mu zaupa po isti raziskavi deset odstotkov ljudi). Komu pa zaupamo? Skoraj plebiscitarno stopnjo zaupanja (95 odstotkov) so v isti raziskavi ljudje podelili gasilcem.

Verjetno najbolj bizarni medijski prispevek na temo padca vlade je takoj po objavi rezultatov glasovanja pripravila ena od komercialnih televizij. V svojem poročevalsko-komentatorsko moralizatorskem stilu je povabila bioenergetika, da oceni, kakšna energija veje v stavbi vlade. Novinarka, ki je pripravila prispevek, je postavila zgodovinsko (brez navednic) tezo: ali ni mogoče vlada enako dobra ali slaba kot katerakoli druga evropska vlada, za njeno slabo delo pa naj bi bila kriva samo negativna energija v stavbi. No, žal negativne energije je v tej državi veliko. In to takšne, ki ni sposobna pogledati čez lastni interes in videti skupno dobro. Z besedami Thomasa Carlyla pred sto leti: “Če kaj ne bo storjeno, se bo nekega dne storilo samo od sebe, in sicer tako, da ne bo nikomur po volji.”

Nova vlada se bo morala lotiti istih problemov in izvajati iste ukrepe, ki jih ni mogla ali pa znala izpeljati ta vlada. Predčasne volitve ne bodo rešile in ukinile brezvladja. Ta država je imela vlado, ki ni vladala. Imamo državo, ki se poskuša odpovedati vsaki odgovornosti. Najrajši bi zamenjala svoje državljane. Kljub medijskemu zanosu padec vlade ni postal nobena evropska medijska tema. Belgija že mesece nima vlade in veliko število njenih državljanov je sploh ne pogreša, sosednja Italija sicer ima vlado, ki ni padla, ker pada že mesece in leta, grški premier ima vlado, ampak počasi nima več komu vladati.

Problem današnjega sveta so omahljive in neodločne vlade. Kot pravi Dante v svoji Božanski komediji (Pekel, tretji spev): Ko sem spoznal jih nekaj v hudi gneči / oko mi senca njega je odkrilo / ki se umaknil je, slabič sloveči. Za Danteja, strastnega strankarskega človeka, sta omahljivost in neodločnost greh, ki sodi v pekel.