Megla

Se še spomnite Josipe Lisac in njene pesmi “Magla svuda, magla oko nas”? Tako je bilo zadnje dni, ko smo pogledali skozi okno. Megla, meglena perspektiva, meglene misli, megleno počutje. Megla brez izhoda, kjer se ne vidi nič, nobenega obzorja, nobenega obraza, niti zabojnika za smeti pred hišo. Megla tudi na facebooku.

Med vsemi bolj ali manj meglenimi novicami, ki nam jih servirajo vsak dan, kot so politične klavzure, bankroti, brezposelnost, atentati, vojne, poplave itd., se zdi, da nas je najbolj vznemirila lažna vest o zaprtju facebooka, vest, ki je spravila v paniko več kot šesto milijonov uporabnikov tega najbolj popularnega svetovnega social networka. Lažna vest je takoj obkrožila celotno blogosfero. Predstavniki družbe, vredne čez 50 milijard dolarjev, ki bo naslednje leto po vsej verjetnosti ovrednotena na borzi, so morali takoj demantirati neprijetne glasove.

V bistvu je facebook že postal paralelen svet, kjer poteka družabno in politično življenje, ki ga najdemo tudi v realnosti; celo politika se ga je polastila kot fenomenalnega sredstva za strankarsko propagando. Vprašanje, ki si ga postavljam danes, je: zakaj je facebook postal tako pomemben, da se nam zdi, da brez njega ne bi mogli? Odgovor je v bistvu zelo enostaven: zaradi fotografij, ki jih objavljamo. Fotografije, opremljene z besedami z vsemi konotacijami: od politične propagande do literarnega navdiha, od osnovne komunikacije do prikritega snubljenja. Paradoks facebookove ere je v tem, da imamo občutek, da nismo osamljeni, pa čeprav smo vse bolj sami.

Dejstvo je, da je družabna mreža fenomenalna izložba za posameznike v globalni družbi, nadomestek starih fotografskih albumov. Pred kratkim sem spet vzel v roke že dokaj obrabljeno knjigo Kaj je film avtorja Andreja Bazina. Esej je steber filmske kritike poznih petdesetih let prejšnjega stoletja. Še danes mi je všeč njegova ideja o kompleksu mumije, ki naj bi spremljala človeka v njegovem razvoju. Naša potreba po večnosti, ki se izraža v jamskih grafitih, v mumifikaciji telesa, v renesančnih portretih, v fotografiji, v filmih. Facebook je samo nadgradnja tega kompleksa. Toda problem je, da smo že izdelali toliko mumij, da ne opazimo več, kaj se dogaja okoli nas. Edino, kar še razločimo v globoki megli, je lažen občutek večnosti.