Megleni vzorci

Težko je pozabiti na vse peripetije glede urgence v Istri in ugotavljanj, kam sodi nujna medicinska pomoč. Natančneje, od kod naj reševalne ekipe in zdravniki oddrvijo na pomoč - iz koprskega zdravstvenega doma ali iz izolske bolnišnice. Razprtij naj sploh več ne bi bilo, ko bo zgrajena centralna urgenca bolnišnice. Projekt, ki naj bi sledil državnemu modelu ustanavljanja urgentnih centrov, je lani komajda zaživel. A vzorec se ponavlja. Država, v želji poenostaviti in poceniti storitve, spet gradi hišo od strehe navzdol.

V šempetrski bolnišnici so končno zabrneli stroji. Mnogi so si oddahnili. Samo še nekaj zamude in neodgovornega žongliranja s papirji med ministrskimi in vladnimi pisarnami pa bi projekt izgubil že pridobljene evropske milijone. A veliko vprašanje je, ali bo trenutno olajšanje prešlo v prihodnje zadovoljstvo in veselje nad novo pridobitvijo v regiji.

Prvič. Gradbincem se bo pošastno mudilo. Evropski denar, ki ga je za polovico celotne cene stavbe, bo izgubljen, če dela ne bodo zaključena do novembra letos. Izvajalci so sicer obljubili, da bodo ujeli rok, a priznali, da bo šlo na tesno. Drugič. Medtem ko stroji že brnijo, na ministrstvu še ne vedo, kako bodo organizirali nujno medicinsko pomoč na območju, kjer je najbolj oddaljeno naselje uro in pol vožnje od bolnišnice - v idealnih vremenskih in prometnih razmerah.

Direktorji zdravstvenih domov tavajo v temi in posledično je meglen tudi pogled vodstva bolnišnice, ki mora voditi naložbo v strokovno dobro zasnovan center, a brez konkretnih podatkov o tem, kako natančno bo deloval v praksi. Ter si pri tem gristi nohte ob vsakem deževnem dnevu, zavedajoč se, da ima zamuda katastrofalne finančne posledice.

Seveda še vedno lahko upamo, da v Šempetru čez slabo leto dni ne bo odpadajočega ometa, legionele v vodovodnem omrežju in praznih ambulant. Ampak če se bo to upanje uresničilo, se to ne bo zgodilo zaradi države, temveč kljub njej.