Meje v Istri

Med občinami v Istri so pogosto meje tako neizprosne, da jih niti z nekdanjim Berlinskim zidom ne gre primerjati. Ta je padel že davno, meje v Istri pa se le še krepijo in ovijajo z bodečo žico.

Le kako bi si sicer lahko razlagali peripetije v zvezi z delovanjem centralne urgence in rešilcem, ki ga nujno potrebuje? Če smo pred dobrim letom, ko so jo po treh desetletjih porajanja le postavili na noge, zapisali, da so tudi v Istri meje v glavah le padle, zdaj razprtije spet dobivajo bohotne razsežnosti. Vsak občinski zdravstveni dom bo namreč za nočno in dežurstvo ob vikendih spet najemal svoje reševalno vozilo. Namesto da bi vsi plačevali za enega, se spet razhajajo in ponikajo za svoje meje.

Že res, da se bo to še manj poznalo izolskemu, saj ima obnovljeno reševalno postajo in v njej dober vozni park rešilcev. A se zagotovo bo, saj bo poslej moral sam ta vozila vzdrževati, popravljati ... Ne bo več denarja iz sosednjih občin, saj se bo ta pretakal tja, kjer bodo najemali rešilca za lastne potrebe.

Iz Izole prst krivde uperjajo v Koper, ki naj bi vse skupaj zakuhal - s selitvijo PHE enote. V Kopru sicer glasno dopovedujejo, da so reševalci eno, urgentna služba pa nekaj povsem drugega. Res je tudi, da obstaja za posredovanje zdravnikov z rešilci kup predpisov, podobno kot za delovanje urgentne službe. Papirologije za to, v uradniškem besedišču, je cel kup. Uradniškega razmišljanja in obnašanja pa očitno tudi.

Pri vsem cirkusu, ki se bo, kot kaže, v Istri še kar nadaljeval, pa so, žal, še najmanj pomembna življenja. Pomembna sicer so, a le znotraj meja - občin, ozemlja, pač glede na domicil tistih, ki so jih dolžni reševati.

Z mislijo, da je dragoceno sleherno življenje in da ga je treba ohraniti pri vsakomur enako hitro, strokovno in učinkovito, se načeloma sicer strinjajo vsi. V Istri pa je - v glavah tistih, ki radi napenjajo mišice vsakič, ko imajo priložnost za to - najpomembneje vselej uveljaviti svoj prav.