Mera volji ljudstva

Kot kaže, se v Sloveniji lahko zgodi, da se bosta oba politična bloka dovolj približala rešitvi za otopitev osti referenduma, mehanizma, ki je na politični fronti orožje zdaj tega, zdaj onega. Od kod torej volja odpovedati se nečemu tako priročnemu za onemogočanje nasprotnikovih odločitev?

Odgovor dajejo izkušnje v z referendumi izredno bogati slovenski zgodovini. Nekaj se je iz nje naučila tudi politika. Vrhunec je bila tista super referendumska nedelja junija lani. Tisti, ki so takrat slavili, tega sicer ne bodo priznali, toda marsikaj bi jim bilo danes prihranjeno, če bi se stvari iztekle v drugo smer. Tu gre predvsem za “padlo” pokojninsko reformo, ki pa bo morala priti na vrsto kmalu za bolečimi varčevalnimi ukrepi in njim podobnimi zakoni za kleščenje javne porabe. Tisti, ki so izgubili, pa se morajo naposled zavedati, da se bo orožje za povzročanje politične krize zla v naslednji rundi (oblasti se menjajo) obrnilo proti njim.

Predsednik Državljanske liste in prvi mož parlamenta Gregor Virant pričakuje, da se bo strankam o njegovem predlogu uspelo uskladiti do poletnih parlamentarnih počitnic. Čeprav je tema dovolj žgečkljiva za politično promocijo in lahko pričakujemo tudi vročo izmenjavo mnenj. Gre predvsem za vprašanji, koliko volilcev je potrebnih za veljavnost referenduma in katerih tem se referendum ne sme lotevati. Glede prvega je še največji “razkol” v sami koaliciji. Toda to za Janšo ne bo problem, ali bo enkrat vendarle prisluhnil Virantu, ki s predlaganim 40-odstotnim pragom nastopa skupaj s Pozitivno Slovenijo, ali bo sklenil kakšen neboleč kompromis.

In kaj bi v primeru sprememb ostalo od referenduma kot volje ljudstva? Dovolj. To lahko sklepamo glede na to, da so se državljani vedno odzvali, ko je šlo za zanje pomembne odločitve, in obsedeli na kavču ali jo mimo volišč mahnili v naravo, ko jih je politika obremenila z odgovornostjo zgolj za svoje potrebe.