Merkur se ne šali

Idrija bo od jutri okolju zavezano Alpsko mesto 2011. Na velikem slavju bo Merkurjevo mesto brez žalovanja za seboj pustilo pol tisočletno živosrebrno, iz črnih rovov hranjeno ero in se napotilo v zeleno. Pokopalo bo obdobje, ki se z razdalje vekov živo svetlika z dragoceno dediščino in z bliščem, tu in tam, še prekriva čeri na poti v zdravo zelenilo.

Ker je Merkur, prevzet nad lesketom svojega mercuryja, svobodnega trgovanja in razvijanja znanja skozi stoletja pozabljal, da čisto vse, kar se sveti, le ni najboljše. In se zato še dandanes marsikomu zdi, da je bila le njegova šala, da je srebrino razpredel in za kraj svojega poslanstva izbral od ostalih bogov pozabljeno luknjo.

Davnega leta Kolumbovega odkritja novega sveta je v teh grapah že na veliko trgoval. Iz njih je stoletje pozneje razpredel niti po svetu, pognal svojo celino v razcvet, v svojo luknjo pa vabil vse, ki se jim je iskrilo - zaradi živega srebra in sivih možganskih celic.

In se še iskri, čeprav je hudič Merkurju očitano šalo vzel in mu dokazal, da je lesket srebrine le strup za grape in svet njegovega poslanstva. A Merkur se ni šalil in tod se še veliko trguje in razvija. Krepi se gospodarstvo, ki mu gre kriza sveta, ki ga je pred stoletji pomagalo poganjati iz popka, težko do živega. Ker je veščina utrjena s stoletji in sta trma in prilagodljivost v genih, grape ostajajo dovolj blizu svetu in daleč od domačih vladarjev.

Vseh do dandanašnjih, ki v gospodarsko cvetočo luknjo težko najdejo pot. Ker je preozka, da bi v njej lahko tlakovali njim ljuba stran pota. Zato je uspešna in pripravljena zaorati za novo, zeleno pot.

Merkur ostaja! V grbu občine in življenju. Prekaljene gospodarje in mojstre tisočerih del, vse ki so z njim pognali korenine v grapah in rovih, bo moral prepričati, da je zelena boljša od srebrne in edina mogoča! Pregnati bo moral prepirljivo Erido, ki jo je nerodno spustil v luknjo in za zeleno pridobiti tudi one, ki jih blišč morda še slepi.