Mesto delavnica

“Z delavnico smo dobili nabor idej. Zdaj bo treba izbrati tiste prave in začeti z njihovo realizacijo.” Besede novogoriškega župana zvenijo neverjetno znano. Nekakšen kolektivni deja vu se zgodi vsakič, ko jih je slišati v Novi Gorici. In človek se nehote začne spraševati: od kje, za vraga, jih poznam? Pa, revež, tutha in tuhta, nakar se lopne po čelu: i, kako se nisem spomnil. Enake besede sem slišal, ko so vsakokratni častitljivi velmožje govorili o urejanju Erjavčeve, tega in onega predela mesta, zahodne obvoznice s tunelom pod Kostanjevico vred, mestnega gozda Panovec, območja ob Kornu, bližnje okolice, in tako naprej, nazaj in ščepec vmes.

Nova Gorica je tako ali tako od časa, ko so dokončno sfižili osnovno Ravnikarjevo zasnovo, poligon za ideje, kako urediti prostor, ki je še na razpolago. Že pred desetletji je samo postalo delavnica, zato ne preseneča, da se arhitekturno-ubranistične delavnice vrstijo kot po tekočem traku, idejne rešitve za to in ono priložnost pa se v oddelku večnega načelnika Nika Jurce nabirajo v vrtoglavi kup raznoraznih dokumentacij, ki bi se, postavljene ena na drugo, verjetno dvignile čez bližnji Sabotin.

Preden se posega v prostor, je seveda smiselno dobiti čim večji nabor kakovostnih idej, jih prekvasiti, vprašati še kaj domačine in stroko. In rešitev, tudi kakovostnih, kako urediti Novo Gorico, ne manjka. “Čas bi že bil, da se neha samo govoriti in se začne res nekaj delati.” Besede, slišane na predstavitvi rezultatov zadnje v nizu delavnic, zato udarijo kot nov, dvojno podkrepljen kolektivni deja vu ...

Meščani od risanja gradov v oblakih, razen morda estetskega užitkarjenja, nimajo bogve česa. Živijo namreč tukaj in zdaj. Kaj ko bi se enkrat za vselej odločili, kako naj se razvija urbano območje, se nato v skladu s tem naprej osredotočili na en projekt, izbrali najboljše rešitve, se ga lotili in končali? In šele nato vzeli v roke drugega, tretjega in tako naprej. Ne boste verjeli, sčasoma bi mesto postalo Mesto.