Mesto podgan

Če sem še do včeraj mislila, da mi bo življenje v Piranu grenil le neznosen hrup iz bližnjih gostinskih lokalov ali vse večje število pasjih iztrebkov v starem mestnem jedru, potem moram priznati, da sem se zmotila. Na sceno so namreč stopile podgane.

Bližnje sorodnice miši, ki jih, mimogrede, tudi kar mrgoli, v mestu sicer živijo od nekdaj. Že kot otrok sem z njimi imela nekaj bližnjih srečanj, a sčasoma so se vse bolj umikale v svoja podzemna domovanja in so, če temu lahko tako rečem, spoštovale nek naravni red, ki so ga v starih uličicah vzpostavljale mačke. Njihove naravne sovražnice.

Potepuških mačk, ki so bile gospodarice ulic in trgov in so se hranile v smetnjakih gostišč, je bilo veliko. Mnoge so slabo končale, saj ljudje niso bili prizanesljivi do njih, nekatere pa je pod svoje okrilje pogosto jemala starejša ljubiteljica mačk, ki smo ji Pirančani pravili mačja botra. A z leti se je vse spremenilo. Nekdo je “modro” ugotovil, da je mačk preveč in piranska občina odtlej vsako leto namenja kar nekaj denarja za njihovo sterilizacijo. Uspešno. Mačk skorajda ni več, le še tu in tam do ribiških mrež v mandraču zatava kakšen osamljen potepuški primerek.

In tako se je zgodilo, kar se ne bi smelo. Porušilo se je naravno ravnovesje v mestu: mačk ni in v mestu so prevladale podgane in miši. Vsak dan jih lahko opazujem z balkona, ko na notranjem dvorišču picerije in sodnije lovijo zadnje sončne žarke in brskajo za odpadki. Tolažim se, da do mojega balkona, dokler si lahko postrežejo kar na dvorišču picerije, ne bodo prišle.

A to je bolj slaba tolažba. Še zlasti, ker se pristojne službe (koprska enota mariborskega zavoda za deratizacijo, dezinsekcijo in dezinfekcijo) uradno le dvakrat letno spopadejo s podganami, pogosteje pa le ob plačilu 15 evrov prijavitelja. “Stanje ni alarmantno. Vse je v mejah normale,” pravi vodja te službe. Mar res? Dokler se pod mojim balkonom sprehajajo podgane, to ne bo držalo.