Mesto se prebuja

Prvič v tržaški zgodovini je predsednik mestne skupščine postal Slovenec, Iztok Furlanič. Trst se zaradi tega ni pogreznil v globine zaliva, prav tako se Tržačani niso začeli pripravljati na eksodus. Pravzaprav se v vsakdanjem življenju meščanov ni zgodilo nič dramatičnega, pa čeprav se je na simbolni ravni zgodilo nekaj prelomnega. Zlasti za tržaške Slovence, ki so s tem imenovanjem morda v Trstu končno dobili bivalno pravico.

Doslej je bil edini Slovenec, ki je prestopil prag mestne oblasti, Dušan Hreščak, ki je leta 1965 postal občinski odbornik. A zaradi tega je nacionalistični Trst dvignil barikade ranjenega italijanstva. In Hreščak je ostal le izjema, ki potrjuje pravilo. Postal je simbol izrinjenosti Slovencev, dokaz, da aparthajd zanje v Trstu obstaja. Ob vsaki priložnosti so tržaškim Slovencem dopovedovali, da “proti njim nimajo nič, ampak, saj veste, Trst je italijansko mesto”. Ne, nikakor ne bi prenesel slovenskih napisov in Slovencev na oblasti.

A za Hreščakom je 46 let zatem prišel Iztok Furlanič. Verjetno ga na čelu mestne skupščine ne bi bilo, če na nedavnih volitvah v občini ne bi zmagala levica in če Tržačani za župana ne bi izvolili Roberta Cosolinija. Sprva je sicer kazalo, da bo nov župan pri imenovanju občinske uprave Slovence povsem spregledal. In že so se začeli dvigovati glasovi negodovanja. Potem pa ...

V tržaškem občinskem svetu sicer ni šlo brez protestov, očitkov Furlaniču, da je skrajni levičar, “titino”, “jugoslovanski nostalgik” (pa čeprav ima samo 33 let). Ob glasovanju je desnica zapustila dvorano, a kaj hujšega se ni zgodilo. Nobenih množičnih protestov, nobenih sovražnih gesel. Trst mogoče res postaja normalen.

Mesto se prebuja iz nacionalistične omame in spoznava, da je s svojo zaprtostjo in sovražnim odnosom do okolice najbolj škodovalo sebi. A prebujajo se meščani, nekateri politiki še dremljejo.