Metafora potresa

V zaporednih sunkih, ki pretresajo ljudi in rušijo zgodovino, tako blizu nas, je veliko zloveščega. Množične katastrofe bolj kot katerikoli družbeni, osebni ali naravni dogodek na površino človeškega uma naplavijo strah. Starodavni, trmasti strah, ki smrtnike sooča z bolečino njihove lastne nemoči, ampak jih tudi uči dragocenih lekcij.

Potresi, ki so zaradi nemirnih tal, na katerih živimo in izkušenj mnogih generacij, vključno s sedanjo, globoko zakoreninjeni v primorsko zavest in podzavest, so med vsem neobvladljivim najbrž najbolj strašljivi. Ker pridejo nenadoma, ker jih ni mogoče napovedati, ker se dogajajo globoko pod površino vidnega in otiplji-vega. Ko se rušijo stavbe, poka tudi veliki mit o tem, da človek lahko popolnoma obvladuje svet, da lahko nadzoruje čas, ga vodi in preureja, da zmore vladati vsem silam in zavoram v sebi in okoli sebe.

Naravne nesreče z vso silovitostjo razgalijo tudi krivdo. Vsaka brezbrižnost do okolja, vsak neumni pohlep, vsako kršenje zakonov in iskanje bližnjic. Vsak evro, prihranjen pri gradbenih materialih, vsak papir preveč ali premalo, vsak kupljen podpis in izsiljen pristanek se lahko udejanijo v najhujši od vseh kazni: tragični izgubi človeškega življenja.

A hkrati ob absolutni nepopravljivosti in neopravičljivosti te izgube na ruševinah vedno rastejo tudi nova upanja in nova znanja, novi poskusi obvladovanja sveta, ki, čeprav niso vsemogočni, tudi niso brezplodni.

To spoznanje je tolažeče, še posebej v času, ko svet majejo metaforični potresi, ki za seboj puščajo široke razpoke v uveljavljeni miselnosti in ustaljenem načinu življenja. Zgodovina nas je že neštetokrat naučila, da tako pod pravimi, trdimi, kot pod simboličnimi ruševinami najpogosteje obležijo najšibkejši in najrevnejši.

Tudi zato je skrajni čas, da močni začnejo uporabljati znanje in upanje. Ker nas krivda in strah prav gotovo ne bosta rešila. Pred nobeno vrsto potresa.