Mi nismo Titovi, Tito je vaš

Več kot trideset let po smrti in več kot dvajset po koncu Jugoslavije se mnogi, premnogi še vedno radi spominjajo Tita. Kako je to mogoče? Neumno vprašanje, neumen odgovor: zato, ker se radi spominjajo svoje mladosti ali vsaj preteklosti.

Temu se reče nostalgija.

Jaz imam tudi lepe spomine. Zelo lepe. Iz leta 1969. Summer of Love. Na drugem koncu sveta se je zgodil Woodstock. Prejšnje poletje so Rusi ravno zasedli Češkoslovaško. Na poti z morja smo gledali kolone škod, v katerih so se “ubogi hudiči” - kot je rekla moja mama - vračali v okupirano domovino. Mi smo imeli isto škodo (1000 MB), ampak nekako sem dojel, da moram biti vesel, da nas ni nihče okupiral.

Ne razumem, zakaj na Sabotinu tako po božje častijo tisti kamniti oltar. Imam jih na sumu, da gre za lapidoterapevtsko ali litopunkturno ali kako že politično izjavo v stilu Marka Pogačnika, le da seveda bolj naivno, amatersko, s katero hočejo povedati, da jim gre vsa država s politiki na čelu na živce - za primerjavo pa se pač ne spomnijo boljšega kot Tita, ker imajo na tisti čas lepe spomine in ker drugega niti niso doživeli.

Brozov največji trik ni bilo to, da je Jugoslavijo cela desetletja držal skupaj v relativnem miru in za socialistične razmere celo prosperiteti. Njegov največji trik je bil posthumen: za njim najbolj žalujejo v tisti republiki, ki je bila z življenjem v Jugoslaviji najbolj nezadovoljna.

No, moj oče je bil avtor finančnega elaborata za HE Zlatoličje, bil je med povabljenci na otvoritev leta 1969, trak je prerezal kdo drug kot Tito. To je bila velika delovna zmaga. Imel je novo rusko kamero, oče, primitivno, takšno za navijat, brez baterije, a za naše pojme je bila totalen futuristični gadget. Posnel je otvoritev, s Titom vred, nekaj dni pozneje pa smo šli na morje.

Dobiti 8-mm film takrat ni bilo kar tako, zato se tudi ni snemalo tja v en dan. Tako sem se znašel s Titom na istem kolutku: oče me je vsak dan malo snemal v plitvini rabske Rajske plaže - tudi novi hotelski kompleks San Marino je bila pomembna delovna zmaga -, po počitnicah pa je poslal film na razvijanje v laboratorij na Dunaj. V Avstriji so to že vse imeli.

Kakorkoli, film je prišel nazaj čisto črn. Še danes ostaja skrivnost, ali je zatajila ruska tehnika ali moj oče ni imel pojma ali so film uporabili v vohunske namene ali pa je kak Kodakov moralist cenzuriral mojo golo ritko.

Ko je Broz umrl, sem že znal biti ciničen in se mi je vse skupaj z žalovanjem vred in koncem sveta zazdelo malo smešno.

Jugonostalgikov ne prenašam. Za politična stališča soljudi, če so drugačna, mi je sicer prav malo mar. Toda oboževanje, čaščenje Broza ni politično stališče. To je psihološko stališče, fiksacija na javno osebo, ki smo ji prepustili primat nad svojim takratnim jazom. Jugonostalgija je drža izdajalca lastne mladosti. Drža človeka, ki mu je merilo preteklosti njegov retrospektivno renegatski jaz.

Upravičeno lahko domnevam, da so najgorečnejši člani Titovega fan kluba ljudje mojih let. In z gotovostjo lahko trdim za svojo generacijo, da je bila od pubertete naprej večinoma disidentska. Ne v tem aktivnem, političnem, pučnikovskem smislu, temveč v salonskem smislu tihega prezira do politične ureditve. Če se ti ni vse skupaj zdelo bedasto, nisi bil čisto normalen. Če nisi bil po duši malo anarhist in cinik, pa čeprav potihem, zase in za svoj krog ljudi, si bil na najboljši poti, da boš postal priliznjenec ali politik.

Pomlad našega nezadovoljstva je pripeljala do zamenjave političnega sistema. Žal je tako, da imamo razloge - in pravico -, da smo nezadovoljni tudi z novim sistemom. Nimamo pa se pravice za nazaj pretvarjati, da smo v Titovih časih bili srečni zaradi njega in sistema. Če smo bili srečni, smo bili srečni iz razlogov, ki s tem nimajo niti najmanjše zveze.