Mi smo sardelice

Mali ribiči po vsej Evropi bijejo plat zvona. Na ta zvon vse močneje udarja tudi Greenpeace, ki opozarja, da evropska ribiška politika že desetletja z milijonskimi subvencijami in z dajanjem prednostnega dostopa do ribolovnih kvot podpira velike ribiške ladje, ki pustošijo evropska morja, pri tem pa se ne ozirajo na nikogar, saj jim je glavno vodilo dobiček. Te ladje lahko na odprtem morju v svoje mreže z enim potegom zajamejo toliko rib, kot jih, denimo, slovenski ribiči ne nalovijo v vsem letu. Največja evropska ribiška plovila namreč uporabljajo tako velike mreže, da bi lahko vanje spravili kar 13 potniških letal.

Naravovarstveniki svarijo: skoraj dve tretjini ribjih staležev je čezmerno izlovljenih. Čezmeren ribolov na obalah Nove Fundlandije, denimo, je že povzročil izginotje tamkajšnje vrste polenovk. Če bomo nadaljevali v takem tempu, bomo lahko že čez nekaj desetletij našim otrokom zgolj opisovali, kako omamno dišijo sveže pečene sardelice na žaru. Morda je ta trditev pretirana, a dejstvo je, da je rib v morju premalo, ladij pa preveč. Zaradi uničevalnih ribiških ladij pa priobalni ribiči izgubljajo svoje delo.

Vse svoje upe zdaj polagajo v reformo skupne ribiške politike, ki jo zadnje tedne pilijo v Bruslju, luč sveta pa naj bi ugledala do poletja. Nova usmeritev evropskega ribištva naj bi naredila konec prekomernemu ribolovu in zaščitila male ribiče. Ti so pomemben člen v nadaljevanju tradicije, ki priobalnim mestom daje identiteto.

A če Bruselj ne bo upošteval specifike slovenskega ribištva, ki je z vsega 84 barkami in s komaj 317 tonami ulova na leto kot kapljica v morje v primerjavi z ribiškimi velesilami na severu Evrope, in če bodo za malo Slovenijo veljala enaka pravila kot za velike, bo reforma s kopico administrativnih in drugih, tudi finančnih bremen, slovenskim ribičem še dodatno zagrenila življenje. Če pa bi postavili še plinski terminal v Tržaškem zalivu, bo Slovenija o svojih ribičih govorila samo še v pretekliku.