Milijoni v zraku

V teh dneh lahko dve srednji šoli v Postojni pohvalimo, ker bosta kljub gospodarski krizi začeli energetsko sanacijo. Sami bosta prispevali le desetino, vse drugo bo prišlo iz evropske denarnice.

V tej je še kar nekaj denarja, ki je bil namenjen Sloveniji, a ga doslej še nismo znali porabiti. Zakaj? Zato, ker nekateri za evropsko denarnico (s slovenskim “predalčkom”) sploh še niso slišali, drugi pa so obtičali v birokratskem kolesju, ki je v Ljubljani še bolj okorno kot v Bruslju. Zato bi veljalo posnemati Postojnčane in še mnoge druge, ki so znali dobiti evropske novce.

Ob misli na evropska milijona, ki sta prišla v Postojno, pa se le redkokdo vpraša, zakaj niso graditelji na izolacijo mislili že pred desetletji. Kot da takrat izolacije sploh še niso poznali?! Še bolj provokativno vprašanje pa bi bilo, zakaj je arhitekt na streho postavil pločevino in zakaj je nadzornik (ta ima po zakonu največjo odgovornost) tako kritino odobril? Logično je, da je potem burja streho kar trikrat odkrila.

Podobno se dogaja na Vipavskem. Leteče pločevinaste strehe so postale vsakoletna stalnica. Kriva pa je samo - burja. O krivdi projektanta, nadzornika in upravitelja stavbe, da ni sprožil tožbe zaradi napačne gradnje, ne govori nihče.

Vedno sem se čudil, kako je mogoče, da burja odnese streho, če pa je bila narejena z najsodobnejšimi materiali. Naši predniki so na Vipavskem na streho postavljali korce. Brez purpene. Le nekaj malte. Apnene, seveda, ne cementne. Nato so korce obtežili z velikimi kamni. Tudi če je burja odnesla korec ali dva, je bilo to popravljeno v nekaj minutah. Mimogrede, debele zidove so zapolnili s slamo in blatom - izolacijskim materialom, ki je praktično zastonj.

Žalostno je, da se med bežanjem pred letečimi strehami nismo nič naučili. Mnoge nove stavbe (tudi take, ki jih gradimo z davkoplačevalskim denarjem) so grajene tako, da jih bo treba kmalu sanirati za težke milijone. Naj razume, kdor more.