Mimo drugega

Drži, Slovenija v teh razmerah potrebuje operativno izvršno oblast, predolgo je že brez nje. Toda problematično zamujamo le, če povolilnemu prištejemo čas od septembra lani, ko je Pahor dobil nezaupnico. Kajti od volitev dalje je bilo zaradi pat pozicije v razmerju moči med levim in desnim polom moč pričakovati, da stvari ne bodo stekle prav gladko. Če prištejemo še davek, ki so ga zahtevali božično novoletni prazniki, se državljani lahko jezimo le nad političnim driblingom strank, kot bi rekel predsednik Danilo Türk. Potem ko je relativni zmagovalec volitev Zoran Janković (kot prvi “po protokolu”) pogorel, so stvari začele svojo normalno pot naprej.

Včerajšnje predsednikovo sporočilo parlamentarnim strankam in javnosti, da ponuja tretjo možnost s “tehnikom” Markom Voljčem, je zato nekako prehitelo normalen razvoj dogodkov. Pričakovali bi, da se bo pred tem razpletla opcija z drugim akterjem, z Janšo, in če se še iz te nič ne izcimi, naj državni poglavar na takšen ali drugačen način preseka ta gordijski vozel.

Tako pa sinoči ni bilo jasno še niti to, ali je Voljč res voljan prevzeti vlogo kandidata za mandatarja. Naj bo tako ali drugače, na podporo v parlamentu realno ne more računati. Stranke svojih stališč do tako imenovane vlade narodne enotnosti ne spreminjajo, pri čemer je na preizkušnji Virant kot avtor te ideje. Toda Voljč ni njegov projekt in temu primerno bo verjetno ravnal.

Vendar ne spreglejmo: včeraj se je na Dunaju začelo sojenje v aferi Patria, v katero je v Sloveniji vpleten tudi Janša, prav tako včeraj se je pojavila vest, da je v postopku zaradi domnevnih nezakonitih poslov tudi Janković. Se je Türk, čeprav to zanika, vendarle želel izogniti človekoma, ki sta v postopku?

Dokler kdorkoli ni pravnomočno obsojen, je vse legitimno. Zdaj je vse odvisno od tega, kako na to gleda Erjavec. Danes pričakujemo njegovo odločitev o Janševi ponudbi. In potem bo končno vse jasno.