Minister za turizem

Turizem je pomemben gospodarski sektor, je tudi generator razvoja, ob velikih javnih delih, denimo gradnji drugega tira, je turizem področje, ki lahko najhitreje prinese občutne ekonomske učinke. V kampanji za skorajšnje parlamentarne volitve besed o turizmu skoraj ni, zato so pričakovanja tistih, ki v njem delujejo, da pa bo slovenska vlada morebiti le kdaj imela ministra zgolj in samo za turizem, najverjetneje čista utopija.

Po tradicionalnem slovenskem političnem obrazcu je turizem sektor, ki sodi v širši gospodarski okvir, torej praviloma v ministrstvo za gospodarstvo. Kar nekaj držav je, tudi turističnih velesil, denimo Turčija, ki imajo turizem povezan s kulturo in morda še s športom, pa s kulturno dediščino, tudi z okoljem, ali pa, kot sosednja Hrvaška, samostojni resor. Ne le, da daje to turizmu težo in pomen, sektor je s tako visokim predstavnikom v državni administraciji gotovo hitreje odziven, kot če ima najvišjega uradnika šele v tretji vrsti.

Hitra odzivnost pa je danes ključ v turizmu, kar je zelo očitno pred glavno poletno sezono. Konkurenca dela, Grčija in tudi Španija svoj nov zagon v dobršni meri vidita prav v turizmu.

Sredi prejšnjega desetletja so bili optimistični časi za slovenski turizem. Veliko se je gradilo, kazalo je, da bo šlo le še strmo navzgor. Leto 2008 je bilo najuspešnejše turistično leto v zgodovini Slovenije, a je kmalu prišla streznitev. Kriza v EU in nekoliko manj gostov je bil drobiž v primerjavi z napakami in obremenitvami, ki se vse bolj kažejo. Turistično gospodarstvo so lastniki iz drugih branž prezadolžili, nujna, vsaj osvežitvena vlaganja stojijo, turistična strokovnost se hočeš nočeš umika finančnim magom za zniževanje stroškov. Nekateri že napovedujejo pok balona.

Očitno smo v času, ko je slovenski turizem sam sebi največja konkurenca. Zdaj je treba speljati sezono, po njej pa bi bil dobrodošel minister za turizem, ki bi znal pomagati stvari postaviti na svoje mesto.