Mip in paštete

Še v začetku leta 2009 je bilo v skupini Mip zaposlenih več kot 700 delavcev, od teh 270 v obratih na Goriškem. Čeprav so se prvi obrisi propada nekdanjega paradnega konja severnoprimorskega gospodarstva že kazali, so mnogi vse do zadnjega upali, da podjetju ne bo treba v stečaj in delavcem ne na cesto.

Upanje se je razblinilo. Mip je šel v stečaj, padle so prve ovadbe proti trojici vodilnih, Vojtehu in Marku Volku ter Martinu Kovaču. Najbolj zajetno ovadbo, “težko” 75,5 milijona evrov, so novogoriški kriminalisti poslali skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala junija 2010. Trojici osumljenih so v ovadbi očitali 57 kaznivih dejanj. Tožilstvo odločitve glede te ovadbe še ni sprejelo, je pa proti prej omenjeni trojici na ljubljanskem okrajnem sodišču predlagalo preiskovalna dejanja zaradi kaznivih dejanj preslepitve pri pridobivanju posojil ali ugodnosti in ponareditve ali uničenja poslovnih listin.

Dejanj torej, za katera bi bilo pravno neukim povsem logično, da se jih obravnava v paketu s tistim, ki za zdaj ostaja na tožilski mizi. Tako pa se je primer “velikega gospodarskega kriminala”, vsaj na prvi pogled (delno) znašel v družbi tatov paštet. Kajti okrajna sodišča se praviloma ukvarjajo z bolj obrobnimi zadevami, pri katerih zagrožene kazni ne presegajo treh let zapora.

Kaj se je torej zgodilo z neizprosnim bojem proti gospodarskemu kriminalu, o katerem poslušamo že leta? Zakaj so na štirih slovenskih sodiščih sploh ustanovili specializirane oddelke za sojenje v zahtevnejših zadevah organiziranega in gospodarskega kriminala, če pa se lahko s propadom gospodarskih gigantov ukvarjajo že okrajni sodniki? Kdo se v tej državi spreneveda in komu je v interesu, da se zahtevnejši primeri ne premaknejo nikamor?

Ne, odgovorov na ta vprašanja nimamo in jih ne ponujamo. Poiskati pa bi jih morali tisti, ki učinkovitost merijo skozi statistiko in ne skozi vsebino.